Ali lahko človek, tak kot je, preživi v svetu, takem kot je, sam? Zagotovo ne. Vsaj ne tako kakovostno, kot misli, da si to zasluži ali mu pripada. Kakovost našega življenja je v vsakem trenutku odvisna od množice ljudi, pa se tega najpogosteje niti ne zavedamo. Koliko ljudi je poskrbelo za to (sestavilo avto, zgradilo ceste, zagotovilo gorivo, ...), da se mi lahko pripeljemo k ljubljeni osebi, na nam ljubo destinacijo? Saj si tega niti ne predstavljamo in o tem ne razmišljamo, dokler ne gre kaj narobe in za to iščemo krivca. Takrat se morda še najbolj zavedamo, da nekdo ni nečesa opravil tako kot od njega pričakujemo, in se zavedamo, da ni vse odvisno od nas, temveč tudi od tega, kako so pri svojem delovanju učinkoviti drugi ljudje.

Včasih se čudimo mravljam ali kateri drugi živalski vrsti. Občudujemo način, kako čudovito sodelujejo, in si mislimo, če bi tako sodelovali tudi ljudje, kje bi nam bila meja uspeha in razvoja. Pa sodelujemo. Ves čas. Bolj kot katerakoli druga živa bitja. Samo tega ne prepoznamo, se tega ne zavedamo ali o tem ne razmišljamo. Je čas, da nas nekdo opozori, da smo povezani, da sodelujemo, da zmoremo? Žal, ljudje večinoma nimamo te mobilizacijske moči. Jo pa ima narava. Ko nam pokaže, koliko malo smo (v nasprotju z našimi prepričanji) dejansko gospodarji svoje usode v primerih, ko udari z vso svojo močjo na način, ki ga v svoji oholosti nismo predvideli.

Ljudje živimo v čudovito stkani, široki in gosti socialni mreži. Povezani smo v čudovit ustroj, ki nam omogoča čudovito, varno in kakovostno življenje. Težava je, ker se nam prepogosto vse to zdi samoumevno. Samoumevno je, da pek speče dober kruh iz dobrih sestavin v pekarni, ki ustreza vsem higienskim standardom, in da mu država zagotavlja stimulativno poslovno okolje, v katerem bodo peki po predvidljivih pravilih razvili poslovni model, ki jim bo omogočil preživeti na način, da pečejo kakovosten kruh, s katerim bomo mi zadovoljni. In potem se podraži energija do točke, v kateri pek ne more več peči kruha na način, ki bi mu omogočal preživetje. Takrat se običajno okrivi državo ali koga drugega, ker ne vzpostavlja okolja, v katerem bi lahko nekdo vnaprej vedel, da bo poslovno uspešen. In izgleda, da imamo prav.

Takrat, ko ni vse tako kot bi mi hoteli, ko ni »vse po naše«, se zavedamo, da nekdo ni opravil svojega dela. Prst običajno kaže proč od nas. Redkeje se zavemo, da smo sami soodgovorni tako za naše uspehe kot neuspehe. In tu je ključni izziv modernega človeka. Zavedanje lastne odgovornosti.

Piše sicer »Mi danes«, »Mi jutri«, »Mi vsi skupaj«, toda dokler ne bo vsak od nas v svoji glavi razumel, da gre za osebno odgovornost, ne bo premika. Ključno vprašanje je nekoliko kompleksno: Kaj bom naredil »Jaz danes«, da bomo »Mi vsi skupaj«, »Mi jutri« živeli v družbi, kjer bom ponosen, da je kakovost »Mojega« življenja odvisna od kakovosti življenja »Vseh nas«. Kaj torej lahko naredim »Jaz«, (ne država, politiki, Kitajci, Rusi, Američani, ...), da bomo »Mi vsi skupaj« »Mi jutri« živeli še naprej povezani v gosto in dobro delujočo socialno mrežo.