Vsi imamo želje, a nekateri jih izpolnijo, drugi ne. Ker smo različno ambiciozni. Nekateri si upajo pogumno narediti korak naprej, večina pa ne. Ker se ta večina boji poraza, zavrnitve in sprememb. Ker ne želi iz cone udobja in se soočiti s situacijami, ker se zaveda, da jih bo slabše nadzirala ali pa jih sploh ne bo. Ampak, kaj ni prav neuspeh prava pot do uspeha?

Veliko poslušamo, kako se nekaj ne da ali pa je nemogoče. A temu ni tako. Mogoče je, res pa je, da je na poti do cilja težko. Kot je težko številnim otrokom, ko se skušajo skobacati na dve nogi, a na koncu nihče od otrok ne obupa. Vedno znova vstanejo in poskušajo znova tako dolgo, da shodijo. Zakaj? Ker se ne ukvarjajo z mislimi, kako je to nemogoče in kako jim ne bo uspelo, ampak opazujejo tiste, ki hodijo in imajo močno željo, da to osvojijo tudi sami. In prav iz tega primera se lahko veliko naučimo o ambicijah in o tem, kako si, ko odrastemo, začnemo zaradi strahu postavljati omejitve, ki onemogočajo napredek. In ko vidimo druge, kako uspešno premagujejo ovire in nizajo uspehe, smo prepričani, da jim je na poti do cilja pomagala zgolj in samo sreča. Meneč, da so bili na pravem mestu ob pravem času.

A dejstvo je, da so se na pravem kraju in ob pravem času znašli samo zato, ker so bili pred tem velikokrat na napačnem mestu ob napačnem času, iz porazov in neuspehov pa so se ogromno naučili in se obogatili s poučnimi modrostmi, spoznanji, izkušnjami. Postali so boljši in močnejši. Ker se niso oprijeli negativnega razmišljanja. Ker niso obupali. In se niso smilili samemu sebi, ampak so samozavestno dvignili glavo in pogumno stopili naprej in še višje. Z zavedanjem, da se situacija, v kateri se znajdemo, ne bo spremenila. Lahko pa se spremenimo mi. Spremenimo naša prepričanja. Naša ravnanja in naš odnos. Naš pogled. Z analizo, s katero rastemo in z njo krepimo ambicioznost. Ker želimo napredek.

Pri tem pa dobro vemo, da rezultati ne pridejo čez noč. Ker cilje dosežemo šele, ko premostimo zadnjo oviro na poti, da zrastemo v polnem pomenu besede. Edini pravi recept se torej bere tako, da vztrajno iščemo pot, ki zagotavlja uspeh. Po predstavitvi finalistov za izbor mlada managerka, mladi manager 2023 na torkovem Prednovoletnem mastersu pravo pot iščem tudi sam. Zakaj? Ker sem bil od tistih, ki me dobro poznajo, deležen iskrenih, a zame nič kaj prijetnih kritik. Kot večina sem bil tudi sam sprva jezen, žalosten in še nekaj drugih slabih čustev me je prevzelo, a sta se jeza in žalost kaj kmalu spremenili v odločnost in pogum, da poiščem rešitev, kako postati boljši govornik. Kako ob pravem času poiskati pravi odgovor na voditeljeva vprašanja.

Naredil sem samoanalizo in zaključil, da je precej možnosti za izboljšave, zato že komaj čakam priložnost za sodelovanje na novi okrogli mizi, da preverim svoje rešitve, spremembe. S ciljem in ambicijo, da požanjem pohvale. Da bodo vsi moji dosedanji kritiki, ki jih zelo cenim, iskreno dejali, Andraž, kapo dol.

Z ambicijo in jasnim videnjem, kaj želim doseči na naslednji okrogli mizi. Z vizualizacijo, ki me je spremljala na športni in zdaj me bogati na poslovni poti. Z vizualizacijo, ki gre z roko v roki z ambicijo. In s stremljenjem k napredku, izboljšavam. Da se enkrat moj nastop posreči do te mere, da bom na nastop več kot ponosen. Da bom ob tem občutil tudi veselje, srečo.

Ker sem prepričan, da je nemogoče, da z vztrajnostjo in takšno miselnostjo ne dosežemo želenega rezultata. Je samo vprašanje časa in vztrajnosti.

Ne nazadnje, kako velike bi bile tvoje sanje, če bi vedel, da neuspeh ni možnost?

Andraž Žurman vodi podjetje LabCore in je finalist izbora mlada managerka, mladi manager 2023.