Odgovornost. Če debatiramo o njej ali katerikoli drugi temi, se je smiselno najprej poenotiti, o čem sploh razpravljamo. Slovar v grobem odgovornost definira kot sposobnost ali dolžnost sprejemati posledice svojih dejanj. In zdi se, da smo s to razlago že rešili celotno zadrego. Ko torej razpravljamo o odgovornosti, bi morala biti zadeva jasna kot beli dan. Pa ni. In kje tiči problem? V sposobnosti, dolžnosti ali posledicah? Seveda v vseh treh in ravno zato je magnituda tako velika.

Če se najprej osredotočimo na sposobnost, ki skupaj z dobronamernostjo in konsistentnostjo gradi zaupanje, najprej trčimo na vprašanje, kako je dandanes mogoče, da zaupamo ljudem brez vsakega znanja ali kompetenc o dotični stvari. Naši idoli in voditelji so razni influencerji, ki ne zadostijo niti enemu od gradnikov zaupanja. O klimatskih spremembah in energetiki javno mnenje in politike ustvarjajo ljudje, ki so jim tuji osnovni zakoni termodinamike ali osnove Calvinovega cikla. V resnici ne znamo napovedati vremena za naslednji teden, o globalnem segrevanju nam je pa vse kristalno jasno. Izjave influencerjev so enake kot v moji mladosti izjave mistrov in misic sveta, ki smo se jim smejali, ker smo vedeli, da so všečne, a žal utopične. In ker smo se zavedali, da do sebe odgovorni posamezniki (kritično) razmišljajo. Ne nazadnje tradicionalna vzgoja temelji na vzbujanju odgovornosti do sebe, drugih, narave in duhovne resničnosti.

Zakaj je danes drugače? Ker nam gre kot skupnosti v zgodovinskem kontekstu odlično in ker se vzbuja vtis, da nismo odvisni od nikogar in ničesar. Da smo gospodarji svoje usode. V tem stanju je povsem logično, da posamezniki delujejo sebično in jim je malo mar za skupnost. In če je doslej veljalo za povsem naravno, da so socialno nezaželena ter špekulativna vedenja sankcionirana, smo se dandanes v imenu humanosti in pod krinko solidarnosti prepričali, da jih je potrebno nagraditi. Kako naj si drugače razlagamo sodbo o posojilojemalcih v švicarskih frankih ali nadomestno gradnjo graditeljem hiš v strugah hudourniških rek. Mene to spominja na Piko Nogavičko. Lik brez odgovornosti, spoštovanja avtoritete, norm ali mej. In če smo v šoli mladim postavili tak ideal, potem je težko pričakovati, da smo današnji odrasli drugačni. Brez sankcije ni odgovornosti.

Zdi se, da živimo v času, ko je zaradi poplave informacij in relativnega blagostanja težko slediti bistvu. Posledično se je težišče premaknilo na stran kratkoročnega pogleda in od razuma močno na stran emocije. Da bi se lahko orientirali, se je potrebno ozreti k naravi (naravnemu) in tradicijam ter klasičnim (antičnim) idealom, ki so dokazano dolgoročno vzdržni in trajnostni, vso zmedo zadnjih let pa videti kot šum v zgodovinskem razvoju, ki ga bodo naravne sile na dolgi rok privedle v ravnovesje. S tem se dotaknemo četrte ravni odgovornosti …

Blaž Šterk, direktor družbe Interenergo