Med pravicami in odgovornostmi – kje je meja?

Ko govorimo o času, ki ga namenimo delodajalcu (angl. company time), gre za poseben dogovor, kjer menjamo naš čas, znanje in energijo za plačilo. Ta čas, ki ga preživimo v službi, je bistveno več kot le fizična prisotnost ali izpolnjevanje minimalnih zahtev. Naša odgovornost je, da v tem času damo delodajalcu tisto, za kar smo bili zaposleni: našo zbranost, predanost, strokovnost in izkušnje. Naša obveznost je, da delamo v skladu s pogodbo in delovnimi nalogami, da sledimo ciljem organizacije ter da uporabljamo svoje sposobnosti v polni meri.

Na drugi strani imamo tudi pravice. Kot zaposleni imamo pravico do poštenega plačila za naše delo, do varnih delovnih pogojev, do spoštovanja delovnopravne zakonodaje, pravico do odmora (tudi pravico do odklopa), dopusta in prostega časa. Tudi v tem času, ko se trg dela spreminja in se delovni pogoji izboljšujejo, se moramo zavedati, da imamo pravico reči ne, ko gre za naloge, ki presegajo dogovorjeno ali kršijo naše pravice.

Opaziti je spremembo 

Vse več zaposlenih se oglaša glede svojih pravic, kar je pomembno in potrebno, a obenem pogosto zmanjšuje občutek odgovornosti. V praksi se srečujem z vedno novimi primeri, ko zaposleni med delovnim časom opravljajo zasebne naloge, pogosto na račun učinkovitosti in kakovosti svojega dela. Primer, ko prevajalec v javni upravi uporablja prevajalsko orodje (npr. DeepL) za prevajanje uradnih dokumentov. Delo opravi stokrat hitreje, učinkoviteje in tako mu ostane čas, ki pa ga raje porabi za prevajanje televizijske nanizanke za svoj s.p.. Torej izkorišča čas, ki bi moral biti namenjen delodajalcu, za svoje dodatno delo.

DeepL in gobarjenje – kdo v resnici dela?

Nadalje, mamica, ki med delovnim časom išče ideje za otrokov rojstni dan ali trgovski potnik, ki v službenem času po Pokljuki išče jurčke, namesto da bi bil osredotočen na delo, so samo nekateri primeri, kako se danes neprimerno prepletata delo in prosti čas. Opažam, da zaposleni vse pogosteje uporabljajo delovni čas za aktivnosti, ki sodijo v njihov prosti čas – organiziranje rojstnodnevnih presenečenj, obisk frizerskega salona, nakupovanje novega avtomobila ali pa spletno iskanje novega pomivalnega stroja.

Pri tem pa pozabljamo, da je naš čas, ki ga preživimo v službi, plačan. Plačilo ni nadomestilo le za našo prisotnost, ampak za to, da svoje naloge opravimo najbolje, kot znamo, z vsemi znanji in veščinami, ki smo si jih skozi leta nabrali. Ta prepletanje osebnega življenja z delovnimi obveznostmi v času, ki je namenjen delu, pa vedno bolj krši osnovni dogovor med zaposlenim in delodajalcem. “Company time” vedno bolj postaja “Me time”.

Plačani smo za delo

Čeprav je fleksibilnost pomembna in prinaša prednosti za obe strani, je nujno, da se zavedamo, da delo zahteva odgovornost. Delodajalec nas plačuje, da v tem času delamo in uporabljamo svoja znanja, spretnosti ter pretekle izkušnje v polni meri. Prosti čas pa je namenjen hobijem, druženju in skrbi za domače gospodinjstvo. Našteto pa nima mesta med našimi delovnimi urami. Zato je skrb za ravnovesje med pravicami in odgovornostmi zaposlenih ključno. Samo tako lahko ohranimo medsebojno zaupanje med zaposlenim in delodajalcem in le tako lahko dolgoročno uspešno sodelujemo.

Avtorica: Eva Boštjančič