Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti (AN), ki ga je pri Združenju Manager naročilo Ministrstvo za gospodarstvo, opredeli hitro staranje prebivalstva kot osrednji problem Slovenije.[1] Dosedanji predlogi reševanja tega problema niso sprejemljivi, saj praviloma temeljijo na zniževanju državnih pokojnin (v zadnji fazi morda celo na 500 evrov) in zmanjševanju izdatkov za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo na osebo za toliko, da ostanejo skupni izdatki enaki kljub večanju števila upravičencev. Ti predlogi vodijo k zmanjšanju blagostanja velikega dela prebivalstva, ki predstavlja osrednjo volilno bazo in je dobro politično organizirano, zato bi to prineslo veliko politično nestabilnost, z njo pa tudi ekonomsko nazadovanje in dodatno poglabljanje problema.

AN se osredotoča na vprašanje, kaj lahko oz. je nujno narediti, da bi ohranili vire socialne države in se izognili »črnemu« scenariju popolne politične in ekonomske krize. Nasprotno od omejevalnih »receptov« je raziskovalna skupina za AN predlagala prednostno usmeritev v čim večjo rast in obseg BDP s ciljem hkrati doseči čim več delovno aktivnih prebivalcev in čim višjo rast in obseg produktivnosti. Cilja sta torej:

̶        čim večje število prebivalcev, ki se preživlja s svojim delom in

̶        ki hkrati dela vedno pametneje (ne vedno več) ter v določenem času naredi mnogo več (večja produktivnost).

AN predlaga, s katerimi učinkovito izpeljanimi ukrepi in usmeritvami bi bilo mogoče doseči nespremenjeno ali celo naraščajočo blaginjo populacije. Hkrati pa tudi, če se tega ne bi doseglo, kateri omejevalni ukrepi bi bili najmanj boleči in sprejemljivi za medgeneracijski dogovor.

AN najprej iz dosedanjih analiz povzame, koliko in kako je možno kar najbolj zmanjšati padanje deleža delovno aktivne populacije. Možnosti so omejene in rezultat je še vedno zmanjšanje blaginje. V nadaljevanju opredeli potrebne aktivnosti za kar največje povečanje produktivnosti. Vsebinsko se je ta naloga izkazala kot zelo kompleksna, zato je bilo treba v projekt pritegniti več kot 40 strokovnjakov z različnih področij.

S poglobljeno empirično in institucionalno analizo smo izluščili razlike med Slovenijo in Avstrijo (pogosto tudi Nemčijo) v družbeni ureditvi in njenem delovanju na vseh področjih, ki so v literaturi identificirana kot bistvena za produktivnost. AN pa se nato osredotoči samo na 18 področij, kjer Slovenija izrazito zaostaja. Razvrščena so na eni strani na državno raven in raven podjetij in na drugi strani na znanje in kapitalsko opremljenost.

Za vsako področje AN opredeli ključne vzroke zaostajanja, ki jih podpre z empiričnimi podatki, in zaključi s predlogi ukrepov oz. usmeritev. Načrt je zasnovan fleksibilno, tako da lahko odločevalci izpeljejo kateregakoli od predlaganih ukrepov s kateregakoli področja, brez pogojevanja predhodne izpeljave drugih ukrepov. Visoka fleksibilnost omogoča visoko realizacijo načrta.

Visoka fleksibilnost pa sama ne zagotavlja visoke realizacije. Potreben je čvrst družbeni dogovor, v katerem vsaka družbena skupina prevzame polno odgovornost za svoj del in celoto. V prvi fazi najverjetneje vlada, delodajalci, delojemalci, v nadaljevalnih pa še npr. civilna družba, raziskovalna skupnost ...

Kljub težnji k čim večji fleksibilnosti tri področja – politični sistem, pravna država in okoljevarstveni sistem – zahtevajo takojšnjo izboljšavo, če želimo doseči večjo učinkovitost ukrepov na ostalih področjih. Ključen pa je tudi način urejanja družbe.

Kot enega od ključnih razlogov za nizko produktivnost smo izpostavili prenormiranost, tj. da smo »bolj papeški od papeža«, kar povzroča velike blokade pri odločanju. Med vzroki za to je morda pregovorna slovenska zavist v svoji negativni različici – »drugemu ne sme uspeti, vsaj ne bolj kot meni«. Prenormiranost ustvarja obsežen instrumentarij, ki se na široko uporablja za onemogočanje ali vsaj odložitev uspešnih rešitev in prebojev posameznikov ali organizacij (razen morda športnikov), ki bi vodili k višji splošni produktivnosti. Na primer pravosodje se uporablja tudi kot učinkovit instrument za izločanje bolj uspešnih, administrativni postopki pa imajo skupno značilnost – iskanje razlogov, da se nekaj ne da.

Učinkovitih posameznih ukrepov proti temu vzroku nizke produktivnosti ni. Sprejemanje uspešnosti naj bi se po mnenju avtorjev AN izboljševalo z izvedbo predlaganih ukrepov na drugih področjih. Drugače je na ostalih treh zgoraj navedenih področjih.

Omejimo se na področje pravne države. Tu so med največjimi primanjkljaji:

̶        izjemno dolgotrajni sodni postopki, povprečno dvakrat daljši kot v Avstriji,

̶        prepočasna vzpostavitev pravnega varstva strank v okviru kreditnih pogodb, ki je za povprečjem EU,

̶        veliko tveganje (ne)pravičnosti oz. strokovne nepravilnosti končnih sodb (»črkobralsko« odločanje namesto upoštevanja sodobnih metod razlage) in

̶        neodločanje ter zastaranje pri instančnih postopkih, praviloma zaradi postopkovnih. in ne vsebinskih razlogov.

Iz tega seveda sledi bistveno slabša časovna in vsebinska učinkovitost pravosodja z neposrednim negativnim vplivom na produktivnost na državni ravni.

AN zato predlaga prvenstveno tri ukrepe oz. usmeritve:

1. sodni postopek opredeliti kot skrajno sredstvo pravične rešitve in spodbujati alternativne poti za reševanje sporov,
2. poenostaviti postopke in doseči prevlado vsebine pri odločanju javnih organov, visokošolsko izobraževanje prava pa dopolniti v smeri poglobljenega poznavanja specializiranih področij ter
3. bistveno zmanjšati obseg (vsaj za 30 odstotkov v štirih letih) in povečati kakovost zakonskih, predvsem pa podzakonskih aktov.

Splošno sporočilo AN je, da je zaradi načina sedanjega delovanja Slovenija nezanimiva za tiste, ki vlečejo voz napredka. Produktivnost je nizka in primerjalno pada. Izgledi za slovensko socialno državo in prihodnjo kakovost življenja v Sloveniji pa so lahko celo zelo dobri, vendar le, če se bodo izpeljale bistvene spremembe.