V tem tretjem prispevku nadaljujem s prikazom Akcijskega načrta za višjo blaginjo v Sloveniji. V prvem in drugem prispevku smo obravnavali naslednje faze izdelave akcijskega načrta:

1. Določili smo področja, za katera literatura navaja, da so pomembna za doseganje višje blaginje.
2. Izmed teh smo izluščili 18 področij, na katerih Slovenija bistveno zaostaja za Avstrijo, med njimi javno infrastrukturo, zasebne naložbe v osnovna sredstva, korporativno upravljanje javnih in zasebnih organizacij, zdravstveni sistem, sistem institucij ustvarjanja in prenosa znanja, finančni sistem, makroekonomske politike in birokratske ovire.
3. Za vsako področje smo predlagali po tri ukrepe za zmanjšanje zaostankov.
4. Ocenili smo, da ima blaginja v Sloveniji največje in najtežje rešljive zaostanke na štirih področjih: politični sistem, pravosodje, zdravstvo in naravovarstvo. Ker hkrati močno vplivajo na učinkovitost odpravljanja zaostankov na drugih področjih, morajo imeti prednostno izvedbo ukrepov.
5. Za uspešno izvedbo ukrepov je nujen družbeni dogovor in pomoč akademske sfere s kakovostnimi, neodvisnimi in strokovnimi ocenami.

 Za oblikovanje učinkovitih ukrepov (točka 3. in 4.), ki bi močno zmanjšali zaostanke na štirih in posledično vseh preostalih področjih, smo potrebovali jasno sliko dejavnikov, ki imajo največji vpliv. Po poglobljeni analizi smo sklenili, da je splošno negativno razpoloženje v družbi zagotovo tak dejavnik. Sklep pa je takoj sprožil nadaljnje vprašanje o ključnih dejavnikih za negativno razpoloženje. Ugotovili smo, da je pomemben dejavnik pregovorna slovenska značajska lastnost – zavist.

Prvo imenujmo pozitivna, drugo pa negativna zavist. Obema je skupno, da nekomu zavidamo, če je bolj uspešen, le da se pri pozitivni zavisti odzovemo s (pozitivnimi) aktivnostmi, da bi povečali svojo uspešnost, brez želje zmanjševati uspeh tistega, ki mu zavidamo. Pri negativni zavisti pa je naš cilj je onemogočiti uspeh drugega.

Prevladujoča negativna zavist v Sloveniji se odraža tudi na zaostanku Slovenije pri  približevanju povprečju razvitosti držav EU v primerjavi z drugimi »novimi« članicami. S pozitivnim odnosom do uspeha drugih nas dohitevajo in prehitevajo kot za stavo.

Poglejmo nekaj primerov, ki botrujejo velikim zaostankom.

V politiki velja prepričanje, da je naloga opozicije, da »vrže« vladajočo koalicijo, vladajoče koalicije pa, da obstane. Pri tem opozicija redno uporablja dolgo vrsto že znanih načinov zavlačevanja in blokiranja, na primer: neskončne redne in izredne seje delovnih teles DZ, izredne seje DZ, vprašanja poslancev (ustna in pisna), interpelacije, prijave na KPK, kazenske in druge ovadbe, ustavne obtožbe, referendumi, postopkovno zavlačevanje (npr. vlaganje nedodelanih zakonskih predlogov), osebne diskvalifikacije … Hkrati ves čas iščejo nove načine, s katerimi presenečajo »nasprotnike«. Vse to z jasnim namenom izločiti ali onemogočiti najpomembnejše funkcionarje koalicije tudi s povsem nesmiselnimi ali nelegitimnimi zahtevami in tako onemogočiti dobro delovanje vladajoče koalicije in njeno uspešnost.

Nič drugače ni v vladajoči koaliciji, le da so lahko prijemi, s katerimi se blokira opozicijo,  drugi. Pri tem so nepomembna vprašanja, kako izboljšati življenje državljanov, kako ukrepati glede preteče prihodnosti, kako doseči visoko strokovnost in izpolnjevati druga njihovega poslanstva. Vodenje države je zamenjala nekakšna (ne)športna igra, kdo bo koga izločil.

V zakonodajnem procesu se strogo uporablja načelo vgradnje prepovedi vsega, kar bi lahko nekoga naredilo bolj uspešnega. To se zagotavlja z več kot 23.000 predpisi, ki so praviloma (namenoma?) neusklajeni in ponujajo dodatne možnosti blokad. Pri tem se največkrat sprejmejo omejujoči predpisi tako, da se na primer izrabi vsak prenos EU direktive za največjo možno zaostritev področja, ki ga ureja. Pa tudi tako, da se izrabi peščica negativnih primerov za splošne prepovedi, pa čeprav to blokira možnost povečanja blaginje.

Lep primer je tudi okoljska ureditev, ki z največjim deležem varovanega območja v EU in skrajno omejevalno interpretacijo EU in slovenske zakonodaje praktično onemogoča razvoj (npr. umeščanje drugega tira v prostor je trajalo več kot desetletje, čeprav je večina proge pod zemljo). Poznavalci zdravstva pa povedo, da arhaični odnosi, npr. do specializantov in novincev specialistov, sistematično »ubijajo« zanos mladih spreminjati stvari na bolje. Še posebej to velja za najboljše, katerih odlični predlogi praviloma končajo z znanim »se ne da«.

V administrativnih postopkih velja skupna značilnost – iskanje razlogov, da se nekaj ne da in se dolgoročno blokira. Tudi pravosodni sistem je vedno bolj prilagojen »željam po neuspehu drugih« in se uporablja kot učinkovit instrument za izločanje bolj uspešnih v politiki in tudi drugje, kar bom opisal v nadaljnjih prispevkih.

Posebno mesto imajo mediji. Njihovo večinoma negativno poročanje bi lahko pripisali negativnosti stanja v družbi.

O poslovnih uspehih pogosto poročajo negativno, še posebej o visokih plačah. Praviloma je uspešnost poslovanja, ki je botrovala takšni plači, zanemarjena, prav tako pa so od visokih plač plačane visoke davščine, ki koristijo vsem.

Objavljeno v reviji Pravna praksa, letnik 2023, številka 26.