Pri izdelavi Akcijskega načrta za večjo blaginjo v Sloveniji je sodelovala vrsta pravnih strokovnjakov. Ti so analizirali slovenski pravni sistem predvsem glede učinkovitosti, racionalnosti in kakovosti (pravne varnosti), opredelili zaostanke za avstrijskim in predlagali ustrezne ukrepe.

Razpoložljivi viri ne omogočajo vedno takšne analize, saj sistematično ne zbirajo potrebnih podatkov in informacij. Zato si bom za ilustracijo stanja v Sloveniji pomagal s študijo dejanskega primera pravosodnega procesa, znanega pod imenom Dodatki za stalno pripravljenost (DSP). Proces DSP sem izbral tudi zato, ker sem želel izkoristiti redko okoliščino, da ga kot eden od bivših obtoženih bolj podrobno poznam. Primer ima obsežne nepravne dimenzije in razkriva naravo in velikost tveganj, ki jim je izpostavljen poslovni subjekt ali institucija pri poslovanju v Sloveniji. Ozadje in okvir primera prikažem v tem prispevku, študijo in njene rezultate bom predstavil v naslednjem članku, za zaključek pa bom skozi oči ekonomista odkrito prikazal zaznano »veliko sliko« slovenskega pravnega sistema.

Dodatki za stalno pripravljenost (DSP): osnovne informacije

Avgusta 2008 je začel veljati nov sistem plač v javnem sektorju z bistveno manj plačnimi dodatki. V nasprotju s tem krčenjem je postal DSP splošen plačni instrument, brez zakonskih zahtev o namenu odreditve, veljaven v celotnem javnem sektorju. Uporaba DSP se je tako v javnem sektorju debirokratizirala in izenačila z zasebnim sektorjem, kjer je poslovodstvo odgovorno za gospodarno rabo instrumenta SP. Nova usmeritev nedvoumno sledi tudi iz zelo splošne opredelitve SP s strani Komisije za razlago kolektivne pogodbe javnega sektorja (KPJS): »Stalna pripravljenost pomeni dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa.«

Prevedba plač iz starega v novi plačni sistem je bila zelo zahtevna in dolgotrajna. Na Univerzi v Ljubljani (UL) je prevedbo za vse članice koordiniral rektorat. Prevedbo sta kljub proračunskemu financiranju v kosu neposredno nadzirala tudi Ministrstvo za javno upravo (MJU) in takratno Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). V procesu prevedbe DSP ni bil nikoli omenjen kot sporen, MJU pa je od avgusta 2008 mesečno dobivalo podrobne podatke o vseh plačah v javnem sektorju z vsemi dodatki (vključno z DSP), ki so bili v anonimizirani obliki tudi javno dostopni na domači strani MJU.

V začetku leta 2009 je na rektoratu UL prišlo do različnih mnenj, komu se na UL ne sme odrediti SP, zato je rektorat pridobil strokovno mnenje. Vrhovna državna revizorka Računskega sodišča je SP kategorizirala kot opravljanje delovnih obveznosti v manj ugodnem delovnem času in uporabila pravno ureditev nadurnega dela kot osnovo. Tako kot KPJS je vodstvom institucij prepustila odrejanje SP v skladu z zahtevo po skrbnem gospodarjenju in izpostavila notranji akt kot primeren za opredelitev podrobnejših pogojev odobritve in izvedbe SP. Ekonomska fakulteta UL (EF) je zato sprejela poseben pravilnik o SP.

Januarja 2015 pa je MIZŠ podalo prijavo na Inšpektorat za javni sektor (inšpektorat), ki je organizacijsko v sestavi MJU. Določene članice UL naj bi nepravilno izplačevale DSP. Inšpektor najprej ni ugotovil nepravilnosti, po več sestankih predstavnikov inšpektorata in izobraževalndega ministrstva pa je glavna inšpektorica Inšpektorata za javni sektor »ugotovila«, da za zakonito izplačevanje DSP v izobraževanju manjkata tako podrobna opredelitev DSP v zakonu inkolektivni pogodbi kot tudi izključen namen »branjenja občečloveških vrednot«. Inšpektorat je tako brez podlage v veljavni zakonodaji samovoljno zaostril pogoje za zakonitost izplačevanja DSPin grobo odstopil od ustaljene sodne prakse. Ugovor EF na zapisnik je pritožbeni organ (minister za javno upravo) zavrnil, s tem potrdil zapisnik, zahteval vračilo 10-mesečnega DSP in vzpostavil pogoje za kazenski pregon, saj na potrjeni inšpekcijski zapisnik ni pritožbe.

Medijska gonja in »mnenja o nezakonitosti«

Mediji so sistematično zavračali objavo verodostojnih informacij in široko obsojali izplačevanje DSP na fakultetah UL. Več kot 1.100 objav je ponavljalo trditve, kot so na primer: »Profesorji UL so si povečali plače iz sredstev davkoplačevalcev z nezakonitim DSP«. Pri tem na EF nihče ni dobil DSP za opravljanje profesorskega poklica (samo v zvezi z vodstvenimi funkcijami), bruto plače prejemnikov DSP se niso povečale, ker so se hkrati zmanjšala plačila za nadure. DSP nikoli ni bil plačan iz proračunskih virov, ker jih je bilo veliko premalo celo za redne programe, in UL je bila eden od najmanjših izplačevalcev DSP v javnem sektorju. EF je imela formalno enako pravno podlago kot najmanj 85 % izplačevalcev DSP v javnem sektorju, med njimi so bila tudi sodišča, tožilstvo, policija, MJU …

Na osnovi neresničnih medijskih objav so svoja »mnenja« o nezakonitosti javno izražali celo vrhovni sodnik, etična komisija univerze in bodoča ustavna sodnica, policija pa je začela preiskavo vodstev nekaterih fakultet UL. Sledili so policijska preiskava, sodna preiskava in sojenje.

Objavljeno v reviji Pravna praksa, letnik 2023, številka 37.