Kmalu potem, ko sem leta 2017 skupaj s prodekansko ekipo prevzel vodenje največje fakultete v državi, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, sem na novoletni zabavi srečal bivša dekana fakultete, ki sta z menoj podelila nekaj svojih dekanskih modrosti. Prvi mi je povedal, da dekanske funkcije ne moreš opravljati, ne da bi se komu zameril, drugi pa, da vsak od nas na dekanski stol sede z velikim optimizmom in željo po spremembi, potem pa kmalu ugotovi, da v resnici ne more spremeniti kaj dosti.

S to ne ravno spodbudno popotnico sem se odpravil na štiriletno vijuganje med pričakovanji kolegov in kolegic, pogosto nejasno zapisanimi pravili igre in hladnim tušem finančnega stanja fakultete, kar se je hitro izkazalo za cankarjanski tek za vozom: karkoli smo racionalizirali, je bilo hitro podrto s sicer nujnimi dvigi plač. Kako se občuti razpiranje finančnih škarij, verjetno ni treba razlagati.

To so bile lekcije, ki jih je bilo treba hitro osvojiti. A najtežji del naloge je bil gotovo povezan s človeškim faktorjem. Spopadali smo se z vsem: z večnimi žrtvami in dejanskimi krivicami, z jokom in jezno odloženimi telefonskimi slušalkami, s hudim mobbingom in spolnim nadlegovanjem, z narejeno prijaznostjo in iskreno pripravljenostjo pogledali od ozkih interesov k večjemu cilju.

Če bi zapisal, da sem za vsak problem, ki sem se ga lotil, poznal racionalno razlago, zakaj sem izbral eno in ne druge poti, bi se zlagal. Včasih se je bilo treba zanesti na intuicijo. Za nekoga, ki vedno stavi na znanje, na racionalno presojo, je bilo tako delovanje včasih strašljivo. Glede na to, koliko upravljalskega dela zahteva sodobno dekanovanje, sem včasih pomislil, da bi mi še kako prav prišla menedžerska znanja in spretnosti. A to je skorajda bogokletna misel; na naši fakulteti se menedžerjev bojimo. No, morda malo pretiravam, a kakršna koli ideja, da bi fakultete ali univerzo vodili menedžerji, je zatrta v kali. Ta strah razumem, čeprav je deloma verjetno utemeljen tudi na povsem stereotipnih predstavah o menedžerju kot nekom, ki bi na fakulteto gledal zgolj skozi ozko ekonomsko logiko. Znanost seveda deluje po drugih principih, saj je več kot zgolj tehnično opravilo aplikacije znanstvenih dosežkov, proizvedenih skozi znanstvene prakse. Ključno je odkrivanje novega znanja, ker je znanje samo po sebi vrednota in nam omogoča razumevanje sveta. Humanistika in družboslovje sta ob tem še posebej poklicani, da sta slaba vest družbe, saj so spremembe možne le skozi kritičen pretres statusa quo in z njim povezanih pozicij moči. Podobno velja tudi za pedagoški proces: nekateri pedagoški programi se ne bodo nikoli ekonomsko »splačali«, ampak ukinjanje teh vsebin bi lahko pomenilo strašljivo duhovno in kulturno upostošenje naše družbe.

Te stvari je težko razložiti. Vendar pa to ne pomeni, da vsem, ki tako ali drugače vstopamo na vodstvene pozicije v akademskem svetu, ne bi bile v pomoč veščine upravljanja. Tudi če bi se na koncu strinjali, da se ne strinjamo, je dialog, sodelovanje, izmenjava izkušenj, vedno boljša pot kot trmasto vztrajanje zgolj pri svoji zveličavni resnici, pri svojem »prav«.

Na koncu mojega dekanskega mandata je univerza vpeljala nov poslovno-informacijski sistem. Ta je zahteval ogromno prilagajanja, pojasnjevanja in blaženja razgretih čustev, sploh na začetku, ko stvari še niso delovale tako, kot bi morale. (Ciniki v ozadju vpijejo: še vedno ne delujejo!) Nekateri zaposleni so se pri tem res izkazali: opravili so delo, ki ga po obstoječi zakonodaji ne bi mogel pošteno plačati. Ker mi tako ni preostalo drugega, sem nekaterim sodelavkam napisal individualna elektronska pismo z nekaj povsem osebnimi stavki zahvale za opravljeno delo. Od tega je zdaj že nekaj let, a zadnjič me je ena od njih ustavila na hodniku in rekla: »Tisto vaše pismo sem si natisnila in imam ga spravljenega na delovni mizi. Ko mi je težko, ga preberem. In potem grem spet lažje naprej.« Pokimal sem, se nasmehnil in poskušal skriti cmok, ki se mi je naredil v grlu. Morda pa smo z ekipo vendarle kaj prav naredili tudi brez formalnega poznavanja upravljalskih veščin. Občutek za sočloveka in nekaj sreče sta zagotovo pomembna. Ampak pri tako odgovornih nalogah, kot je upravljanje, se ne gre zanašati zgolj na srečo ...

Dr. Roman Kuhar, predsednik Sociološkega društva Slovenije, profesor in nekdanji dekan ljubljanske Filozofske fakultete