Danes že lahko trdimo, da živimo v industrijski civilizaciji. Za vir ustvarjanja dodane vrednosti smo si izbrali tehnologijo kot katalizatorja vseh prehodov, npr. od parnega stroja, preko elektro motorja, digitalnih tehnologij v smeri pozitronskih rešitev.

S tehnološkim razvojem so se spreminjali in prilagajali tudi naši odnosi. Njihovo subtilnost in razsežnost v industrijski dobi vse bolj izrinja statična preciznost tehnoloških rešitev, ki odtujuje in šibi odnos človeka do primarne narave, njenih dinamičnih zakonov in razumevanja celote. S tem smo začeli izgubljati vzajemno povezanost in razumevanje medsebojne odvisnosti. Izgubljati smo začeli intuitivno dojemanje sveta v katerem sobivamo, ustvarjamo in se razvijamo.

Še več, odtujenost od primarne narave nas je odtujila v naslednjem koraku od sočloveka, navkljub vse večjim skupnostim in vse manjši bivalni razdalji, še zlasti v mestih. Pred našimi očmi se odvija naslednja stopnja odtujitve, odtujenost od samega sebe, svojih notranjih presoj, notranjega sveta, kjer je doma naše zorenje, naša rast, naša človečnost. Odtujenost pa ne pomeni uničenje in vedno znova lahko najdemo pot do ponovne zavestne oživitve vezi, ki tvorijo tisto pravo, raznoliko, vzneseno realnost, ki živi v neprestanem vznikanju nečesa novega, svežega, igrivega. Na kvantni ravni smo vsi povezani ne glede na maso ali razdaljo, ne glede ali si to želimo ali ne. Zato tudi velja stara modrost, »bolj smo povezani, bolj smo svobodni«.

Intenzivnost odnosov in njihov domet je odvisen od življenjske energije in kakovosti preostalih dimenzij človeka kot so fizična, emocionalna, intelektualna, socialna in duhovna. Stopnja njihove uravnoteženosti določa našo stabilnost, raven njihove razvitosti pa našo sposobnost dojemanja kompleksnosti prostora in nastalih življenjskih situacij.

Zato je verjetno nepotrebno posebej poudariti pomen vpliva odnosov na poslovno uspešnost. Upam si trditi, da se navkljub tehnološkim presežkom poslovni svet razvija kot posledica kakovosti odnosov, bodisi v  fizičnem ali virtualnem svetu.  Obstaja še ena zanimiva značilnost odnosov, oziroma tistih, ki vstopajo v odnos z drugimi. Psihofizična stanja ljudi se manifestirajo s pozornostjo, vodenjem, motivacijo, smislom. Šele, ko se ljudje aktivirajo, ko vstopijo v odnos drug z drugim, se njihove lastnosti izrazijo v obnašanju, kreaciji, inovacijah, razvoju. Slednje velja za vse oblike poslovnih odnosov, tako notranjih kot zunanjih.

In v odnosih čutim upanje za naš sonaravni in trajnostno vzdržen razcvet.