In se bodo začele. Prav danes v Parizu: 33. letne olimpijske igre, največji športni dogodek letošnjega leta, na katerem bo Slovenija z najštevilčnejšo reprezentanco, 90 športnic in športnikov, dala vse od sebe – zase, za klube in športne zveze, ki jim pripadajo, za celotno Slovenijo.

Ne vem, če bi si upal to zapisati še za kakšno drugo področje našega življenja in dela, da bo nekdo, ki ga morda ne poznam osebno, dal vse od sebe tako zase kot za druge, za svojo domovino. Pa ne vem, zakaj tako razmišljam. Čutim pa, da je šport v Sloveniji res nekaj posebnega, da je tolikšen del naše mentalitete in naše biti, da ga imamo verjetno že kar v genih. In ko imaš nekaj v genih, se naše delovanje ne le zavestno, ampak tudi nezavedno usmerja k uresničitvi cilja. Zdi se mi, da imamo Slovenci do športa in uspehov naših športnikov ne le čisto poseben čustveni odnos, temveč znamo biti celo iracionalni v žlahtnem pomenu besede, da si upamo iz sebe. Vsi vemo, da v športu niso le zmage, ampak tudi porazi, da ne gre vedno navzgor, da štejejo malenkosti in da ti lahko en slab dan bodisi omogoči, da greš na olimpijske gre ali pa da tja na greš. Ali en padec, kar smo, žal, doživeli pri Primožu Rogliču, prepreči, da ne moreš končati verjetno najpomembnejše dirke življenja. In se sprašujem – zakaj se tudi pri vrednotenju delovanja naših podjetnikov, managerjev, podjetij, gospodarskih družb ne obnašamo enako? Zakaj naj bi bili v gospodarstvu junaki in junakinje le tisti, ki so vedno uspešni, za vsak najmanjši spodrsljaj pa so takoj kaznovani in obrekovani v javnosti, ko pa vsi vemo, da tudi v poslu ne gre vedno le navzgor?

V Sloveniji imamo veliko izjemnih podjetij, velikih in majhnih, imamo veliko izjemnih podjetnikov in managerjev. A mnogi od njih v javnosti niso znani, ker se nočejo izpostavljati, ker menijo, da jim bo javna izpostavljenost bolj škodovala kot koristila, “zato je bolje, da ostanemo v senci”, kot sem slišal pred kratkim govoriti zelo uspešnega direktorja enega od podjetij.

Zato si želim, da bi podoben odnos, kot ga imamo v Sloveniji do športnikov, zgradili tudi do podjetnikov in managerjev. Da bi jim stali ob strani ne le, ko jim gre dobro, ampak tudi, ko ne gre vse po maslu. Da bi se bolj pogovarjali o njihovih uspehih, jim jih privoščili, jim ploskali in bili sposobni reči: ta manager je pa moj junak in vzornik, ta managerka je pa moja junakinja in vzornica.

Zavedam se, da vpliv športa sega onkraj stadionov in tekmovališč, da pomembno oblikuje družbo. A šport smo ljudje, tako tisti, ki tekmujejo, kot mi, ki navijamo. Vsi imamo vpliv. Zato, drage športnice, dragi športniki, hvala vam, ker v nas vzbujate pozitivna čustva, hvala, da ste ambasadorji razpoznavnosti in ugleda naše države, da povezujete narod ter da ste vzor ne samo mladim, temveč vsem nam! Ko boste tekmovali, bo cela Slovenija dihala z vami. Imamo to!

Franjo Bobinac, predsednik OKS- ZŠZ