Družbena in okoljska odgovornost podjetij postaja megatrend, definicija megatrenda pa pravi, da je to večji premik oziroma gibanje, ki bo v makro okolju pomembno vplivalo tudi na nakupne navade potrošnikov. Sicer se lahko vsaj v zahodnem svetu pohvalimo, da so trendi v zadnjih letih pripeljali človeštvo k dosti bolj odgovornim in sonaravnim nakupnim odločitvam, sem pa prepričan, da imamo za prehodit še dolgo pot, preden bomo lahko rekli, da smo rešili izzive današnjega časa.

Mi danes bolj kot kadarkoli prej verjamemo, da nas bo neka nevidna roka popeljala k rešitvam večjih izzivov človeštva, hkrati pa ne verjamemo našim političarkam in politikom, ne zaupamo direktoricam in direktorjem, dvomimo v šolski in zdravstveni sektor, predvsem pa ocenjujemo, da sistemi okoli nas ne delujejo kot bi morali. Oksimoron svoje vrste je torej naše prepričanje, da se bo sprememba zgodila s tako imenovanim pristopom business as usual, istočasno pa 'bentimo' čez vse, kar leze in gre, in zahtevamo spremembe. Se pa vedno bolj zavedamo, da imamo dejansko v naših žepih najmočnejše orodje sprememb. In to ni pametni telefon. Gre za našo denarnico.

Da bomo lahko mi jutri odločali z denarnicami, je pošteno, da imamo vsi kaj v njih, in da ne bomo odločali samo tisti, ki imamo največ. Odločati morajo tudi tisti, ki so puščeni najbolj zadaj in za katere nevidna roka morda celo nehote poskrbi, da so njihova mnenja manj slišana (ker imajo v žepu manj ali nič). Torej v interesu podjetij bi moralo biti, da nas je takih s polno denarnico čim več, saj se v žepu dogaja bistvena demokracija. Demokracija o tem, kakšen svet bomo zapustili zanamcem – iz ene (ne)trajnostne nakupne odločitve v drugo.

Podjetja in druge organizacijske oblike imamo pri tem še večjo odgovornost kot sam potrošnik. Čeprav se odzivamo na povpraševanje, mora biti poslanstvo vsakega od nas, da istočasno, čeprav z uspehom in bilanco pred očmi, k biznisu pristopamo tudi robinhudovsko. Ne rabimo vsi postati 'mati Tereza', vendar moramo odgovornost in vpliv podjetij (predvsem sami) sistematizirati do te mere, da postanemo del rešitve, hkrati pa uspešno dosegamo pričakovanja lastnikov.

V prostoru pravnih subjektov, od podjetij na eni strani in humanitarnih organizacij na drugi do državnih ustanov, kajpada, na tretji, moramo sprejeti poslanstvo delanja pozitivnih družbenih in okoljskih sprememb. Pa čeprav potrošnik želi svež avokado iz Južne Amerike, mu bomo hočeš nočeš morali ponudi najboljši približek ali alternativo, če damo samo en primer. Z nevidno roko ali bolje rečeno skozi neviden ples ponudbe in povpraševanja ne smemo čakati na to, da nam država nekaj zapove ali potrošnik začne s svojo denarnico bojkotirati naše izdelke, ker smo po njegovem ali njenem mnenju prepočasni pri prilaganju megatrendom.

Že vrabčki čivkajo, da v okolju in družbi ni vse rožnato, hkrati pa se zavedamo, da želi vse več mladih delati v organizacijah in kupovati izdelke in storitve organizacij, ki delajo boljši svet. Torej, zakaj za vraga mi vsi skupaj (organizacije, podjetja, ustanove) ne dvignemo ravni pozitivnega okoljskega in družbenega vpliva in s tem postanemo del rešitve in manj del problema. Vsaka teorija, ki v neenakopravnem svetu pričakuje, da bosta nevidni roki trga in potrošnika vse rešili, meji na definicijo blaznosti.

Zaplešimo torej ta predrzni nevidni ples in sovplivajmo na boljši svet za naše vnuke, pa čeprav bo začetek težak.