"Vojna v Ukrajini, energetska kriza, pretrgane dobavne verige, inflatorni pritiski, obrestne mere, uvozno-izvozno (ne)ravnotežje … Globalizacija se umika, regionalizem prihaja v ospredje. Nismo še uravnotežili ali našli najbolj učinkovitih poti iz krize covida-19, že so tu novi politični in ekonomski izzivi.

Gospodarstva so se znašla na raznolikih prepihih in v iskanju poti, kako se soočiti in čim bolj učinkovito reševati nove ekonomske momente. Kako reševati energetsko krizo, njene ekonomske posledice, kako usmeriti energetsko politiko EU in Slovenije v prihodnje. Vse navedeno še toliko bolj kliče po tem, da so politika, država in gospodarstvo povezani v dialogu za iskanje ne le trenutnih, ampak z mislijo vnaprej pomembnih in nujnih rešitev. Skupna odgovornost za razvojni preboj Slovenije pomeni nujnost odločitev in dejanj – danes – za jutri. Za dvig blaginje, kot to narekuje Akcijski načrt za večjo blaginjo v Sloveniji.

Pa navedimo nekaj primerjav, ki kličejo po ukrepih: bruto investicije v osnovna sredstva v Sloveniji so še vedno nižje od ravni, ki so jo dosegale kot % BDP leta 2007 (20,3 % leta 2021 v primerjavi z 28,7% leta 2007; SURS, 2022); zaostajamo v ustvarjenem BDP na zaposlenega (smo nekje okoli 80 % povprečja EU ob upoštevanju PPP, brez upoštevanja paritete kupne moči pa celo samo na okoli 70 % povprečja EU27; OECD, 2022); rast produktivnosti je počasna, plače so temu vsled nižje od želenih. Delež števila podjetij v visoko tehnološko intenzivnih dejavnostih je majhen, spodbude in nagrade znanju in inovativnosti niso dovoljšne. Prav davčna politika bi morala biti vsled temu bolj razvojno naravnana. Še preveč imamo birokracije; zdravstvena reforma je nenehen izziv. Če dodamo še pokojninsko reformo, sodoben trg dela, procese digitalne transformacije v gospodarstvu in pravzaprav na vseh področjih življenja in še kaj, potem lahko ugotovimo, da se bolj kot ne ves čas sprašujemo o razvojnosti na ključnih področjih. Kjer je nosilec človek – s svojimi znanji in kompetencami. Prav t.i. neotipljivi kapital v najbolj razvitih državah vse bolj doprinaša k produktivnosti – in s tem k blaginji. Dolgoročno.

Zato je družbeno odgovorno, da se odločimo, kaj lahko premišljeno in na argumentih temelječe sprejmemo danes, da nam bo vsem bolje jutri. Kakovostno življenje mora biti sprejet družbeni dogovor, ne le nujno akutno reševanje kriz. Kakšno blaginjo si (res) želimo? Kje smo, kam bi radi prišli, kako? Zahtevno vprašanje za vse deležnike naše družbe. In najbolj za odločevalce. V slovenskem športnem duhu močno navijam, da bomo kmalu dobili odgovore. Za začetek morda kar na letošnjem Managerskem kongresu. Dobrodošli."

Maja Zalaznik, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani