K tokratnemu razmišljanju me je vzpodbudil izbor najboljše poslovne knjige Združenja Manager »Skrivnost sodelovanja, Kaj je skupno zelo uspešnim skupinam«. Čestitke avtorju! In kako zanimivo, da so prav knjige in intenzivno razmišljanje o sodelovanju tisto, kar je posebej zabeležilo moj letošnji november.

Kakšna zakladnica znanja se skriva v knjigah, ki so izšle samo v zadnjem letu, sem ugotovila že po uvodnem dnevu dogodka Thinkers50, ene vodilnih platform za prepoznavanje, razvrščanje in izmenjavo prebojnih idej na področju managementa. Večina izbranih mislecev je tudi avtorjev, zato so bile prav knjige skupni imenovalec druženja. In čeprav so bili izpostavljeni res najnovejši trendi, s poudarkom na področju vodenja, sem London lahko zapustila samozavestno. Z gotovostjo lahko trdim, da smo v regiji z vsebinami v skladu z najnovejšimi trendi. Naslavljamo prave izzive, podjetja so odprta za najnovejše, moderne koncepte. Kar pa ne pomeni, da nimamo izzivov. Predvsem pomembni so odgovori na vprašanja: ali vsa ta znanja res zaživijo v praksi? Ali sami skladno z njimi spreminjamo svoja vedenja na bolje? Ali to, kar govorimo, tudi zares živimo?

Sicer se je na prvo mesto lestvice uvrstila Amy C. Edmondson, profesorica vodenja na Harvardski poslovni šoli, ki posebno pozornost posveča psihološki varnosti. Vodje se moramo zavedati, da na to še posebej vpliva naslavljanje napak in njena zadnja knjiga z naslovom »Right Kind of Wrong: The Science of Failing Well« se osredotoča prav na to. Eno njenih sporočil temelji na t.i. inteligentni napaki in upoštevanju tveganj. Potrebno je sprejemati ambiciozne izzive, ki omogočajo razvoj, napredek, rast. Ampak, če natančno opredelimo tveganja, vemo, kaj gre lahko narobe. In če potem zares spodleti, ni presenečenj, napako doživljamo kot manjši neuspeh.

V zgodbo sodelovanja pa me poveže na drugo mesto uvrščen Adam Grant. Njegova knjiga z naslovom »Give and Take«, ki opredeljuje tri profile posameznikov (»givers, matchers in takers«), mi že desetletje pomaga razumeti odnose. Naučeni smo misliti, pravi, da so ljudje, ki dajejo, ne da bi pričakovali kaj v zameno, v nevarnosti, da bodo izkoriščani, vendar raziskave kažejo, da so ravno oni najuspešnejši. Na povabilo Združenja Manager, da se vključimo v iniciativo Mi vsi skupaj, smo izbrali vrednoto sodelovanje. Prvi miselni utrinek ob tem je bila naslovnica knjige: najprej »give«, potem »take«.

Kdaj zares lahko govorimo o sodelovanju? Naša skupina sodelovanje opredeljuje kot odnos, v katerega je posameznik, skupina ali podjetje pripravljeno vložiti več, kot pričakuje nazaj. Kot­ nesebično povezovanje različnih virov (znanja, dela, finančnih oz. materialnih virov, idr.) z namenom doseči in ustvariti več, kot zmoremo sami. Kako enostavno! Ampak, zakaj je potem prav vrednota sodelovanja tako pogosto predmet izzivov, s katerimi se soočamo v poslovnih okoljih. Odgovor je: kar potrebujemo je samo znati preseči svoj lasten interes. Zasledovati cilje, ki so višji nad mojimi osebnimi.

No, naj se vrnem nazaj h knjigam. (Pre)redko mi uspe, ampak še vedno je najljubši pobeg s knjigo leposlovja. Nazadnje je mojo pozornost pritegnila mlada irska pisateljica Sally Rooney, še posebej z romanom Normalni ljudje. Na kakšen izjemen način odpira toliko življenjskih vprašanj in prikaže kompleksnost odnosov. No, pa tudi sicer se ti dve besedi zlivata v izjemen pomen. Kako zelo pomembno za vse nas je, da bi nas normalni ljudje obkrožali tako v ožjih, kot širših poslovnih in družbenih okoljih.

Monika Lapanja, direktorica Centra poslovne odličnosti Ekonomske fakultete v Ljubljani