Eno najpogostejših vprašanj, ki jih obravnavamo v poslovnem svetu, se nanaša na to, kakšen je dober vodja. Poslovno omrežje linkedin je polno objav in strokovnih nasvetov, ki jih označujeta ključnika leadership in vodenje. Dr. Jan Ketil Arnulf, specialist organizacijske psihologije, je v pogovoru za Delo povedal, da je leta 2004 v spletnem iskanju besede leadership naštel 20.000 znanstvenih člankov, danes že 88.000. A obenem ugotovil, da v njih ni nič zares novega. V teoriji je torej vse jasno že dolgo.

Vseeno pa ne moremo mimo tega, da se je v zadnjih nekaj desetletjih praksa na področju vodenja zelo spremenila. Spomnimo se časov, ko je na trg delovne sile vstopala MTV-generacija oziroma generacija X. Takrat je bil del vzgoje in izobraževanja, da je treba poprijeti za vsako delo (tudi mimo klasičnega »popisa del in nalog«), da moramo spoštovati avtoriteto in se dokazovati z vedno več dela in neplačanimi nadurami. Če je šef zahteval, da se na delovno mesto pride v soboto, nismo postavljali podvprašanj. Ko sem zaradi napačno postavljene vejice v besedilu ob šefovem kričanju letela iz pisarne, mi še zdaleč ni padlo na pamet, da bi to razumela kot kakršno koli obliko mobinga. Te besede ni bilo v našem delovnem slovarju. V vrsti je vedno čakalo dovolj ljudi, ki bodo delo prevzeli za manj denarja. Sprejeli smo, da je šef glavni in da je vsak delavec nadomestljiv, zato se je bilo treba za ohranitev službe truditi.

Za nami so v vseh teh letih prišle nove generacije. Poslušamo o njihovi nenavadnosti. Da ne spoštujejo avtoritete. Da ne sledijo navodilom in so svojeglavi. Da dajo z lahkoto odpoved in zamenjajo delodajalca. Sledi tipično vprašanje, kaj bo z mladimi, čeprav se vedno ista zgodba negodovanja starejših nad mlajšimi ponavlja že stoletja in v resnici ni zgolj posebnost našega časa. Ne nazadnje so imeli pomisleke tudi naši starši, ko smo čas zapravljali za videospote na MTV, navdušeno spremljali Jonasa v Videošponu in igrali igrice na takratnem 286. V resnici so stvari preproste: mladi so bili vso zgodovino samosvoji, želijo biti drugačni od odraslih in vidijo svet drugače. Imajo pa tudi tisto nujno (pre)drznost, ki je pomembna za družbeni napredek.

Kako torej svoj vstop v poslovni svet in sodobne vodje danes vidijo mladi? Dr. Dejan Verčič, profesor na fakulteti za družbene vede, je na eni od konferenc povedal preprosto resnico: mlade generacije so obrnile igro v svoj prid. Tako kot je včasih šef lahko avtoritarno zamenjal vsakega delavca, danes mladi vedo, da lahko zamenjajo delodajalca. Naj zveni še tako egoistično, a današnje mlade generacije razmišljajo, da je vsak šef nadomestljiv. Če v delu ne vidim smisla, če ne čutim pravega poslanstva, če sem ujet v zbirokratiziran sistem brez učinka, me v tej zgodbi ne bo. Dragi delodajalec, odpuščen si! Če k temu dodamo še vzgojo v duhu sodobnega razmišljanja, da je vsak otrok nekaj posebnega, da lahko vsak človek zmore vse in da se je treba znati boriti in postaviti zase, ves svet pa imamo na dlani, je odločitev za drugačno ali samostojno pot povsem preprosta.

Wall Street Journal je pred kratkim objavil članek, v katerem povzema mnenja strokovnjakov, da je pri vodenju prišel skrajni čas za premik iz diktatorstva v mentorstvo. Iz avtoritarnega »ker sem jaz tako rekel« v sodelovalnega »kaj bomo skupaj ustvarili«. Iz ukazovanja v timsko delo. Minili so časi, ko je lahko vodja postal zgolj egoističen povzpetnik, ki mu ni bilo mar ne za ljudi, ne za okolje, ne za poslovne partnerje in ki se je zgolj na podlagi številk premikal z enega položaja na boljšega. V poslovni svet danes vstopajo mladi, ki v svojem delu hočejo videti smisel in poslanstvo in ki so obenem vzgojeni v duhu doseganja rezultatov ob hkratni skrbi za soljudi in planet.

Kaj torej definira dobrega vodjo? Najprej je dobro razumeti dvoje. Prvič, da za to ni preprostega recepta, so pa veščine, osebnostne lastnosti in znanje, ki so pri tem lahko v pomoč. In drugič, da nam nobena teorija ne bo pomagala, če pri tem, kar kot vodja pričakuje od drugih, ne bo tudi sam zgled. Zaman bodo vse floskule, da so »zaposleni kapital podjetja«, če je odnos vodje v vsakdanjem delu do ljudi popolnoma drugačen.

V strokovnih gradivih lahko preberemo, da so za dobrega vodjo nujni sposobnost sprejemanja odločitev, odgovornost, strokovnost, strateško razmišljanje, odprto komuniciranje in čustvena inteligenca. Močno zaželeni sta seveda karizmatičnost in zmožnost navdihovanja. Vse to pa vključuje še en vidik, ki ga je še posebej pokazal čas epidemije in dela na daljavo: vodja mora tudi sam pokazati visoko stopnjo zaupanja do ljudi. Ali vso sodobno tehnologijo, ki nam je na voljo, uporablja za to, da oblikuje odlično in kreativno delovno vzdušje, ali za to, da analizira, nadzira in mikroupravlja njihovo delo? Ali pusti ljudem razvojno ustvarjati ali zahteva od njih pisanje neskončnih poročil? Večina ustvarjalnih ljudi razpre krila ob vodjih, ki dopuščajo visoko stopnjo svobode, kar hkrati prinaša veliko odgovornost za obe strani.

Prav tako pri vodenju ne gre zanemariti spodbujanja pozitivne razvojne naravnanosti, ki jo Slovenija še kako potrebuje. Ali ni povsem drugače, če se pogovarjamo o tem, kaj lahko skupaj naredimo, v primerjavi z nenehnim oviranjem in izgovori, kaj vse se ne da ali ni mogoče? Najboljši vodje prihodnosti bodo tisti, ki ne bodo samo pokazali, kaj bi morali narediti, ampak skupaj s svojimi ekipami oblikovali rešitve, kako to dejansko uresničiti.

Kolumna izvršne direktorice Združenja Manager Petre Juvančič je bila 15. marca objavljena v Delu.