»Doslej se mojim zaposlenim ni bilo treba evidentirati, ker jim zaupam, po novem se bodo morali, ker nam ne zaupa država,« je bil komentar enega od slovenskih podjetnikov, ki se ne strinja z zaostrenimi določbami Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, ki ga je Državni zbor RS sprejel konec aprila letos, njegove določbe pa se začnejo uporabljati 20. novembra. Zakon zaostruje evidentiranje zaposlenih in predvsem širi nabor podatkov, ki jih je potrebno vpisovati v evidenco o izrabi delovnega časa.

To je samo še en dodaten od približno 900 veljavnih zakonov ter več kot 20 tisoč predpisov in drugih aktov, ki se v Sloveniji vsakodnevno uporabljajo. V zadnjih tridesetih letih smo namreč povsem nekontrolirano in nepregledno desetkratno povečali število pravil, predpisov in zakonov, ki urejajo poslovanje. Pogosto tudi na način, da smo predpise, ki jih zahtevajo evropske direktive, vpeljali še strožje, še bolj kompleksno in smo bili marsikdaj še bolj papeški od papeža. Pa se je pravna varnost, preglednost in zakonitost poslovanja s tem povečala? Ne. Podjetja in državljani se v tej kompleksnosti vse težje znajdejo, postopki so občutno bolj zapleteni in dolgotrajni, poslovanje pa dražje. 

Zakaj torej kot država nenehno izbiramo pot, s katero si otežujemo delovanje in zmanjšujemo svojo konkurenčnost v globalnem svetu? Ker so tu vedno visoki cilji in dobri nameni, križani s populizmom, produkt česar so zaostreni predpisi na področjih, ki bi morala biti (še posebej morda v obdobju poudarjene svobode) prepuščena odgovornosti posameznika. Visoki cilji in dobri nameni so namreč v času priprave zakona glede evidentiranja delovnega časa sovpadli z dogajanjem v enem od podjetij, v katerem je prihajalo do kršitev pravic delavcev, v takšnih situacijah pa je reakcija politike običajno posplošena kriminalizacija vseh in zaostritev pogojev delovanja z novim zakonom.

Zagotovo se vsi strinjamo s plemenitim namenom zakonodajalca za zaščito položaja delavcev, vendar k temu ne  bodo prispevale dodatne administrativne obremenitve, temveč odgovorna podjetja za to skrbijo sama, za kršitelje pa mora biti tu predvsem dobro delujoča pravna država – od nadzora do sodišč. Z dodatnimi obremenitvami zgolj dušimo produktivnost in ustvarjalnost velike večine podjetij, ki ravnajo skladno z zakonodajo in v dobrobit zaposlenih in širše družbe. Pravih kršiteljev delovnopravne zakonodaje pa tudi nova, zaostrena ureditev evidenc, ne bo odvrnila od njihovega početja, saj se bodo kot vedno znašli po svoje.

Vprašanje je tudi, koliko je sploh novi zakon primeren glede na razvoj sodobnih oblik dela, ki smo jim priča v 21. stoletju in zahtevajo povsem nove pristope tako k vodenju podjetij kot tudi zakonskim okvirom. Naj spomnimo, da so številne nam konkurenčne države, kot sta na primer Portugalska in Hrvaška, v času po pandemiji uredili področje tako imenovanih digitalnih nomadov, kar je mnogo bolj v duhu sodobnega časa kot naše na minuto natančno beleženje delovnega časa, ki bolj pritiče časom nekje v obdobju industrijske revolucije in dela v umazanih tovarnah.

Seveda povsem brez evidentiranja nikoli ne bo šlo, saj bodo vedno obstajale panoge in poklici, kjer je to pomemben del organizacije dela in procesov. Pa vendar: kot družba se pogovarjamo o dvigu dodane vrednosti na 100.000 evrov na zaposlenega, česar pa ne bomo dosegli le z delom rok, temveč s spodbujanjem panog, kjer štejeta znanje in ustvarjalnost. Po eni strani se tako pogovarjamo o zelenih, digitalnih industrijah in delovnih mestih, po drugi pa se sprejema zastarela zakonodaja brez razumevanja sodobnega delovnega okolja, ki kot delavca razume le nekoga, ki dela na gradbišču ali v umazani proizvodnji.

Realnost sodobnega časa in sodobnih poklicev so fleksibilne oblike dela, kot so delo na daljavo (ne le od doma, temveč tudi s popularnih svetovnih lokacij), svobodno razporejanje delovnega in prostega časa, prilagajanje družinskim in drugim življenjskim okoliščinam ... Realnost sodobnega časa so mladi, ki skupaj s prijatelji ustvarjajo in živijo svoje podjetniške »startup« zgodbe. Realnost Slovenije so družinska podjetja, v katerih je angažirana cela družina brez natančno opredeljenega delovnega časa. Realnost so sodobne, robotizirane in digitalizirane tovarne in čista proizvodnja. Realnost je tudi to, da so podjetja že sama ugotovila, da so zaposleni mnogo bolj ustvarjalni in produktivni, če se merijo rezultati dela in ne minute prisotnosti. Stroga hierarhija s starimi kalupi organizacije dela pa je vedno bolj preživeta. Če k vsemu dodamo še to, da se Slovenija ob neugodni demografski situaciji sooča z velikim pomanjkanjem delovne sile v veliki večini panog, je jasno, da so delodajalci, ki ne vlagajo v svoje zaposlene in jim ne omogočajo primernih delovnih pogojev, še dodatno pod pritiskom, saj lahko v večjem delu gospodarstva zaposleni hitro najdejo boljše zaposlovalce.

»Poudarek na kvantiteti namesto na kakovosti. Omejuje samostojnost in odgovornost. Povzroča stres in nezadovoljstvo. Ne upošteva raznolikosti delovnih nalog. Omejuje prožnost pri delu. Povečuje administrativno breme.« To nam o izzivih »štempljanja« pove ChatGPT. Pravzaprav pa ne rabimo umetne inteligence za ta odgovor, dober lakmusov papir bo že to, če svoje otroke vprašamo, v kakšnih podjetjih (in očitno tudi državah) si želijo delati: tam, kjer bodo spremljali njihovo prisotnost na minuto natančno ali tam, kjer bodo imeli več svobode? Odgovori mladih nam običajno nalijejo najbolj čisto vino.

Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager

Kolumna je bila 14. novembra 2023 objavljena v časniku Večer z naslovom (POGLED) Kolumna Petre Juvančič o novem "štempljanju" delovnega časa: Birokratizacija na potenco.