V Sloveniji kot socialni državi noben poskus sprememb pokojninske in zdravstvene zakonodaje ne more mimo razprav o solidarnosti in enakosti. Zato ni bilo pričakovati, da bo kakor koli drugače pri pred­logu ureditve dolgotrajne oskrbe, v okviru katerega ministrstvo za zdravje predlaga uvedbo prispevka na plače.

Solidarnost je pomembna vrednota socialne države in, resnici na ljubo, tudi politično zelo oportun pojem, ne glede na to pa se je smiselno v nekem trenutku vprašati, kje so meje solidarnosti in enakosti, da okolje ne postane nestimulativno za delovno aktivne in ustvarjalne, ki v omenjene blagajne prispevajo največ.

Pred leti je presenetil podatek Inštituta za ekonomska raziskovanja, da v Sloveniji 300.000 posameznikov plača kar 53 odstotkov vseh prispevkov in 73 odstotkov vse dohodnine. Tudi sicer je bolj ali manj znan podatek, da spada Slovenija po Ginijevem koeficientu kot najpogosteje uporabljenem kriteriju za spremljanje dohodkovne neenakosti v sam vrh držav OECD – torej med države z največjo enakostjo oziroma najmanjšimi razlikami po dohodku.

Kljub temu se pri nas zelo radi pogovarjamo o neenakosti, kar pogosto vodi do zelo populističnih razprav, ko bi se morali ukvarjati z nujno potrebnimi sistemskimi spremembami – in teh potem ni.

Poglejmo primer zdravstva. Vsi se že dolga leta zavedamo, da se prebivalstvo stara, potrebe po zdravstvenih storit­vah naraščajo, čakalne dobe pa se podaljšujejo. Zavedamo se tudi, da sistem, kot smo ga zastavili ob osamosvojitvi Slovenije, temu že dolgo ne sledi več in da bi bila nujno potrebna njegova celovita reforma.

To je zahteven in odgovoren projekt, pri katerem je potrebnega veliko dialoga in povezovanja različnih strokovnih – in političnih – pogledov, da bi na koncu oblikovali neki družbeni konsenz, kako naprej. Do tega seveda ne pridemo, saj se vedno znova zataknemo na točki financiranja in domnevne nesolidarnosti – ki pa je veliko manjši problem, kot bi nekateri želeli prikazati. Poglejmo, zakaj.

V Sloveniji živimo v konceptu neto plač in le redkokdo razmišlja ali se ukvarja s tem, koliko z vsemi prispevki in davki znaša bruto bruto plača, ki jo plača delodajalec. Priznajmo si, tudi pri razgovorih za zaposlitev se še vedno govori, koliko neto izplačila bo dobil zaposleni. Tako velika večina spregleda tisti del plačnih list, na katerih med drugim piše, da ob vsaki plači namenimo 13,45 odstotka za zdravstvo.

Pri minimalni plači je to približno 1400 evrov na leto, pri povprečni bruto plači pa v zdravstveno blagajno prispevamo 2800 evrov letno. Z višino plače seveda ti zneski naraščajo: če pogledamo izobražene, inženirske in strokovne kadre, hitro pridemo do zneskov med 5000 in 12.000 na leto samo za zdravstvo. Še večji so zneski, ko pogledamo najvišjo menedžersko raven, kjer pri bruto mesečni plači 12.000 evrov menedžer v zdravstveno blagajno plača prek 19.000 evrov na leto, pri bruto plači 15.000 evrov pa že več kot 24.000 evrov.

Če tako pogledamo celovito finančno sliko, razbijemo dva populistična mita: da je zdravstvo zastonj in da so vplačila nesolidarna. Solidarnostni del je zgolj skrit očem zaradi nam bližjega koncepta neto plač. Pravi reformator bi se zato vprašal, kaj, kdaj in po kakšni kakovosti dobimo za ta sredstva. To pa je tisti del, ki se nanaša na potrebno celovito reformo z vidika organizacije, kar je strokovno mnogo večji izziv.

Navedene številke se nanašajo samo na zdravstvene prispevke, seveda so potem tu še prispevki, ki jih ob plači namenjamo za pokojninski sistem. Tudi pri teh gre za visoko stopnjo solidarnosti, saj pri nas ne eni ne drugi prispevki nimajo tako imenovane socialne oziroma razvojne kapice. Resnici na ljubo bi bilo kapico v naši državi trenutno glede na številke in osnovno matematiko tudi izjemno težko zagovarjati, saj smo družba z maloštevilnimi bogatimi in visoko stopnjo dohodkovne enakosti, zato bi omejitev višine prispevkov povzročila resne finančne težave zdravstvene in pokojninske blagajne, ki jih je že v sedanjem sistemu več kot dovolj.

Zagotovo pa ne moremo govoriti, da solidarnosti ni, ali v resnih razpravah o nujno potrebni dolgoročni finančni vzdržnosti javnih financ trditi, da je potrebujemo še več. Solidarnost je lepa in pomembna vrednota, še posebno če se zanjo odloči tudi posameznik sam in ne vedno le država s svojimi sistemi in regulativo.

V državno upravljanih sistemih pa je pomembno, da jo zna politika ohranjati in obvladovati tako, da hkrati ne ovira spodbud za delo. Popolna ali celo brezmejna solidarnost vodi v situacijo, ko ni več nobenih spodbud za ustvarjalnost, dodatno delo, inovacije, vlaganje v razvoj.

Pripelje do točke, ko se posameznik vpraša, ali se mu še splača delati, saj mu to ne prinaša dodatnega dohodka, temveč nalaga le vedno višje obremenitve. To pa lahko dolgoročno vodi samo v enakost v revščini, kajti država, ki ne spodbuja dodatnega dela, razvoja in ustvarjalnosti, prej ali slej začne zaostajati. Tako sama sebi ruši točno tisto, kar naj bi v imenu solidarnosti in enakosti reševala.

Kolumna Petre Juvančič, izvršne direktorice Združenja Manager, je bila 14. septembra 2020 objavljena v Delu.