Petra Juvančič: Do kdaj si bomo ponosno zabijali gole, ne pa vsi igrali za isto ekipo?
Uspešne države hitro prilagajajo svoje poslovne pogoje, da bi privabile nove investicije, izobražene kadre in spodbujale gospodarsko rast. Ali je naš cilj enakost v revščini?
"Delodajalci so v tem mandatu dobili cel kup 'golov', zato razumem njihovo nezadovoljstvo," je nedavno v enem od intervjujev izpostavil minister Luka Mesec.
"Po letu 2008 je Slovenija zelo zaostala, saj se je njen zaostanek za najbolj razvitim delom EU do leta 2023 zmanjšal le za okoli sedem odstotkov, pri preostalih novih članicah pa za 28 odstotkov," piše ekonomist Velimir Bole v članku Ali Slovenija res zaostaja.
V letošnjem letu bomo kaj kmalu v predvolilnemu obdobju, v katerem se bomo morali vprašati, kako v korak s časom v globaliziranem in zelo konkurenčnem svetu, kjer velesili, kot sta ZDA in Kitajska, šibita moč Evropske unije (kolikor je s svojimi politikami ne kar EU sama). Veliki izzivi so ob negativnih kazalcih in zaskrbljujočih demografskih trendih tudi pred Slovenijo, zato potrebujemo širši in odgovoren družbeni dogovor, kako naprej.
Spomnimo. Slovenija v zadnjih letih nazaduje oziroma zaostaja na področju konkurenčnosti in produktivnosti. Na lestvici švicarskega inštituta IMD smo od leta 2020 izgubili kar enajst mest (46. mesto med 67 državami) in smo očitno povsem opustili osamosvojitvene ambicije po uvrstitvi med najboljših 20. Urad za makroekonomske analize in razvoj pa v svojih poročilih o produktivnosti navaja dolgoletni razvojni zaostanek Slovenije za povprečjem EU, ki se ne zmanjšuje, raven produktivnosti na zaposlenega namreč dosega le 82 odstotkov povprečja EU (leta 2008 smo na primer dosegali 84 odstotkov).
Tudi poročilo konec leta opravljene raziskave o slovenskem poslovnem okolju med podjetji s tujim kapitalom, ki jo izvaja Center za mednarodne odnose na fakulteti za družbene vede (FDV), ne kaže optimistične slike. Tuja podjetja za letos načrtujejo zgolj zmerno rast in širitev v Sloveniji, pri čemer je zabeležen velik upad načrtov širitve dejavnosti: delež podjetij s širitvenimi načrti je prvič po letu 2010 padel pod 20 odstotkov. Obenem lahko že nekaj časa opazujemo, kako slovenske enote v mrežah multinacionalnih podjetij izgubljajo vpliv in poslovne funkcije. Odločanje in nabava se vse bolj centralizirata v tujini – kot vidimo na primeru nekaterih predvsem IKT-podjetij iz zadnjih let, v nam bližnjih Zagrebu in Beogradu.
Tuja podjetja kot ključne prednosti Slovenije za tuje investicije še vedno navajajo predvsem visoko kvalificirane kadre, strokovnost in znanje, geografsko lego in dostop do dodatnih trgov. Pri čemer izpostavljajo, da prednosti naše lokacije izginjajo. Kot ključne ovire za tuje investicije poudarjajo že dolgo znan problem počasnih in zapletenih birokratskih postopkov ter administrativnih ovir; neugoden davčni sistem in politiko (še posebej pogosto omenjene previsoke davčne obremenitve dela) ter kompleksno in spremenljivo zakonodajo oziroma nestabilno in nepredvidljivo poslovno okolje. Težko je razumeti, zakaj politika ob vsaki menjavi na oblasti želi povsem spremeniti vso zakonodajo – kot da svet pred njihovim nastopom funkcij ni obstajal.
Omenimo še zahteve po trajnostnem razvoju, ki jih podjetja razumejo kot nujne in povezujejo s priložnostmi, pa vendar se ne moremo izogniti tudi razpravi o posledicah pri vsakdanjem poslovanju. Kot največji izziv omenjajo zagotavljanje skladnosti z regulativami in zakonodajo – zaradi neskladij med evropsko in nacionalno regulativo, nenehnih sprememb in zaostrovanja zahtev. Opozarjajo tudi na visoke stroške trajnostnega prehoda, pomanjkanje in ceno energentov ter energetsko odvisnost. Prav tako so zelo obremenjujoči poročanje in birokracija, povezani s trajnostnim prehodom, in prehod na trajnostne poslovne modele, na primer vzpostavitev trajnostnih dobavnih verig. Tudi to prinaša številne izzive pri ohranjanju konkurenčnosti.
Še posebej pa v oči zbode podatek, da so v omenjeni raziskavi FDV podjetja izrazila zaskrbljenost zaradi izrazito negativnega odnosa in demoniziranja podjetništva in kapitala v Sloveniji. Če negotovost in strah pred nenehnimi spremembami zakonodaje, izzive pravne države z neskončno dolgimi postopki združiš z demoniziranjem tistih, ki v družbi ustvarjajo dodano vrednost (ki je resnici na ljubo nujno potrebna tudi za vse prerazdeljevanje po željah politike), se lahko konča samo na en način: v enakosti v revščini.
Vse to je še posebej problematično v luči vse hitrejših sprememb v globalnem poslovnem okolju, kjer uspešne države hitro prilagajajo svoje poslovne pogoje, da bi privabile nove investicije, izobražene kadre in spodbujale gospodarsko rast. Tudi Slovenija mora zato nujno sprejemati ukrepe za povečanje konkurenčnosti in produktivnosti, za začetek izpostavimo vsaj 3 D: debirokratizacija, konkurenčna davčna politika in aktivno reševanje demografskih izzivov.
Zelo dobro znano dejstvo je, da več kot 20 tisoč predpisov ter počasni in zapleteni administrativni postopki zavirajo poslovanje podjetij in odvračajo tuje investitorje – zgodi se nič. Poenostavitev predpisov, digitalizacija javne uprave, poenostavitev postopkov za pridobivanje dovoljenj in pospešena uvedba elektronskih storitev bodo bistveno izboljšale poslovno okolje. Podjetja si želijo tudi večjo strokovnost in odzivnost podpornih institucij. Prav tako je ena večjih ovir nepregledna in pogosto spreminjajoča se davčna zakonodaja. Davčna politika mora biti stabilna in konkurenčna ter omogočati dobre pogoje za zaposlovanje visoko usposobljenih kadrov – ne le tistih, ki se vračajo iz tujine, temveč tudi domačih. Dodatno pa našo produktivnost obremenjujejo demografski izzivi, saj je od njih odvisna tudi stabilnost našega pokojninskega sistema, zdravstva itd. Slovenija bo lahko nadoknadila zaostanek za drugimi članicami EU le s sistematičnimi in celovitimi reformami, s katerimi moramo ustvarjati privlačno in spodbudno poslovno okolje za domača in tuja podjetja, reforme in politike pa oblikovati dolgoročno, z jasnim ciljem povečanja dodane vrednosti na zaposlenega.
Pomembno pa bo tudi razumevanje, da ambicija razvojno naravnane države, ki si prizadeva za dolgoročno družbeno blaginjo vseh, ne more temeljiti na tem, da v razdeljeni družbi drug drugemu ponosno 'zabijamo gole'. Ko gre za našo družbeno blaginjo in prihodnost naših otrok, vsi igramo za isto ekipo.
Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager
Kolumna je bila 23. januarja objavljena v časniku Večer z naslovom: (POGLED) Kolumna Petre Juvančič: Do kdaj si bomo ponosno zabijali gole, ne pa vsi igrali za isto ekipo?
Misel iz kolumne, kako "ambicija razvojno naravnane države, ki si prizadeva za dolgoročno blaginjo vseh, ne more temeljiti na tem, da v razdeljeni družbi drug drugemu ponosno 'zabijamo gole'," je bila izbrana za Bob dneva.