Za začetek bi bilo dovolj, če bi vsi upoštevali dosedanjega – je bil komentar enega od uspešnih slovenskih menedžerjev, ko sva se pogovarjala o prenovi kodeksa upravljanja javnih delniških družb. Komentar, ki se ne nanaša le na odnos do konkretnega dokumenta, ampak gledano širše pove tudi to, da imamo lahko kljub vsem napisanim kodeksom in priporočilom na področju korporativnega upravljanja izzive pri upravljanju podjetij in organizacij, če po drugi strani nimamo odgovornosti za njihovo spoštovanje. Dolgoročno pa tudi pri razvoju in napredku države, če smo namesto spoštovanja osnovne higiene pri vodenju in upravljanju nenehno priča politični folklori menjav vodstev enkrat enih, drugič drugih – češ, saj to počnejo vsi.

Izzivov, ki jih imamo na področju (korporativnega) upravljanja, se je dotaknil tudi Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti in družbeno blaginjo, ki je pod vodstvom prof. dr. Dušana Mramorja nastal v okviru Observatorija Združenja Manager. Ta med drugim navaja raziskavo o produktivnosti slovenskih podjetij, ki se nanaša na podatke iz obdobja med letoma 2000 in 2010, aktualna pa je še danes. Pokazala je namreč, da imajo podjetja z več politično aktivnimi člani nadzornih svetov nižjo produktivnost od povprečja panoge. V primerjavah z Avstrijo in Nemčijo, na katerih temelji akcijski načrt, organi upravljanja ne delujejo primerljivo učinkovito, kredibilnost vodstev je nižja, naše državno lastništvo pa predstavlja znatno večjo grožnjo poslovnim aktivnostim kot v obeh omenjenih državah.

Nekateri bi takoj rekli, da je, vsaj kar zadeva podjetja v državni lasti, odgovor v privatizaciji in znanih lastnikih, ki imajo zelo jasna pričakovanja. Ampak v to razpravo tokrat ne želim zaiti, saj bomo imeli v naši družbi vedno tudi podjetja in organizacije, ki bodo v takšni ali drugačni obliki ostali v državni lasti. Prav tako se moramo o kakovostnem upravljanju organizacij, njihovi produktivnosti in učinkovitosti pogovarjati širše, tudi v sistemih, kot je na primer javno zdravstvo, kjer je veliko javnih zavodov z nekaj sto in nekaj tisoč zaposlenimi ter prav tako veliko izzivov na področju upravljanja. Zato se je treba osredotočiti na osnovno higieno korporativnega upravljanja in se vprašati, kakšno je odgovorno upravljanje organizacije, da bo lahko kakovostno opravljala svoje temeljno poslanstvo in se hkrati razvijala. Ne nazadnje je lahko tudi država znan in odgovoren lastnik, le nujen je premik iz naše miselnosti kolektivne neodgovornosti, v kateri je pri mešetarjenju s položaji toliko vpletenih, da na koncu nihče ni kriv za slabe rezultate.

Anekdota iz zdravstva, od koder izhajam in sem ga v dvajsetih letih dodobra spoznala. V njem imamo kopico velikih in manjših organizacij, bolnišnic in zdravstvenih domov, javnih zavodov, ki so v lasti države oziroma občin. V vsem tem času sem nenehno opazovala, kako so se ob vsakokratnih menjavah tako lokalnih kot državne oblasti dogajale menjave ljudi v svetih javnih zavodov in na drugih vodilnih položajih (seveda ob glasnem političnem opevanju javnega zdravstva). Tako sem nekoč sprejela povabilo enega od politično kadrovanih na sestanek in njegov prvi stavek je bil: »Ničesar ne vem o zdravstvu, kje bova začela?«

To anekdoto jemljem kot primer, kako se v naši državi lotevamo upravljanja, in to celo na področju javnega zdravstva, pri čemer se vsi strinjamo, da je zdravje ena temeljnih vrednot. Ne po strokovnosti, ne po jasnih in merljivih ciljih, ne po profesionalnih standardih. Ne z željo po razvoju in napredku, ne z željo po približanju svojih storitev strankam. Morda se vmes najde kak odgovoren posameznik, ki se nauči in zadev loti profesionalno, ampak tudi tak mora ves čas svoje delo opravljati v zavedanju, da ga bodo ob spremembi oblasti najverjetneje zamenjali.

Primer kaže na miselnost v naši družbi in, kar je še mnogo hujši problem, da smo se z leti opazovanja tovrstnega dogajanja v podjetjih in drugih organizacijah teh zgodb že privadili in postali nanje manj občutljivi, saj jih bolj ali manj izvajajo vsi, le da nekateri bolj, drugi manj elegantno, nekateri bolj, drugi manj očitno. Zato me ne preseneča nedavni poziv slovenskih mladih menedžerjev, ki imajo na to vendarle mnogo bolj svež in neobremenjen pogled kot starejše generacije in so odločno zahtevali prekinitev tovrstnih praks, saj slabo vplivajo tudi na mednarodni ugled naše države in s tem našega poslovnega okolja, ki postaja nezanesljivo in nevredno zaupanja. Njihova želja je predvsem to, da bi se v državi začeli odgovorno ukvarjati s prihodnostjo in razvojem.

Prvi korak k temu je razumevanje, da moramo besedi državno in javno prenehati enačiti z besedo politično, prav tako pa odgovorna politika v moderni demokratični družbi ne more podjetij in organizacij jemati za svoj plen. Nadaljnji razvoj naše države zagotovo ne bo mogel temeljiti na transparentno netransparentnem kadrovanju po pripadnosti naši-vaši, temveč na tem, da odgovorne položaje prevzemajo najbolj sposobni ljudje z menedžerskim znanjem in veščinami, ki bodo podjetje in druge organizacije uspešno razvijali naprej. Tako kot so zapisali slovenski mladi menedžerji: prihodnost je v spoštovanju načel, kot so poštenost, integriteta, iskrenost, človeško dostojanstvo, odličnost, transparentnost, pa tudi v oblikovanju družbenega sistema, v katerem štejejo predvsem talenti in trud posameznika.

Kolumna Petre Juvančič, izvršne direktorice Združenja Manager, je bila v Delu objavljena 29. novembra 2021.