Ste izvršna direktorica Združenja Manager, največje organizacije, ki združuje podjetnike in gospodarstvenike v Sloveniji. Prej ste se ukvarjali z različnimi sistemi, predvsem z zdravstvenim, vodili in organizirali ste velike dogodke, ste kolumnistka in še marsikaj. Zato bi vas najprej vprašala, na kaj ste v vaši karieri najbolj ponosni.

»Najbolj sem ponosna na svoje otroke, saj sem najprej mama. Kar zadeva kariero, naj povem, da sem imela pred 14 dnevi govor pred diplomanti ekonomske fakultete in sem jim čisto iskreno povedala, da sem diplomirala na Fakulteti za družbene vede in si ob podelitvi diplome niti slučajno nisem predstavljala, da bom kdaj imela govor pred diplomanti Ekonomske fakultete. To pomeni dvoje: da se nikoli v življenju ne nehaš učiti in da te lahko pot življenja ne glede na izobrazbo odnese tudi v druge vode.«

Koliko podjetij je trenutno včlanjenih v združenje in kakšna je osnovna vizija združenja? Če nekoliko aktualiziram, kako lahko mnenje združenja posledično vpliva na ukrepe politike? Kako čutite pomen mnenja združenja na procese, ki se dogajajo v družbi?

»Združenje Manager ne združuje podjetij, ampak posameznike, menedžerje, podjetnike, gre za skoraj 1300 ljudi, ki v našem gospodarstvu vodijo ljudi. To je, kot ste sami prej dejali, smo največja gospodarska organizacija – v letošnjem letu Združenje Manager praznuje 34 let delovanja.

Vlogo združenja rada opišem v treh stebrih. Prvi je, da se naša skupnost povezuje, da se med seboj poznamo, da vemo drugi za drugega, da si lahko delimo znanje in izkušnje. Drugo, kar je zelo pomembno, je, da ponujamo zelo veliko izobraževanja na področju menedžmenta, vodenja ljudi, spremljamo megatrende in globalno situacijo. Tretji steber, ki se mi zdi prav tako pomemben, je strokovna skupina znotraj združenja, tako imenovani Observatorij, v katerem so zbrani profesorji in akademiki.

V državi želimo konstruktivno prispevati k razvoju, ambicioznosti države, njeni konkurenčnosti, ustvarjanju dodane vrednosti. V okviru Observatorija se ukvarjamo s tem, kaj moramo narediti kot Slovenija, da bomo oblikovali prijazno podjetniško okolje, ki bo ljudem pustilo dihati, da bodo lahko ustvarjali, da bodo lahko predvsem delali na razvoju.«

Zelo mi je všeč naš zelo poveden slogan: Dobri rezultati na pravi način. To je rdeča nit, ki vse skupaj povezuje. Zelo veliko se ukvarjamo s sodobnim voditeljstvom, ki mu strokovno rečemo trajnostno voditeljstvo. Vsi, ki smo v karieri kadar koli vodili ljudi, se zavedamo, da so se stvari v najmanj desetih letih zelo spremenile. Tista znanja o vodenju ljudi, ki smo jih pridobivali pred dvajsetimi leti, so dandanašnji že zelo pasé. Ko govorimo o trajnosti, ne gre samo za ekologijo, gre tudi za družbeno dimenzijo, za odnose bodisi do zaposlenih bodisi do dobaviteljev. Ta paradigma se je v celoti zelo spremenila. Mislim, da ljudje, ki vztrajajo pri nekih starih vzorcih, že imajo težave ali pa jih bodo imeli zelo kmalu.«

Kakšen je utrip vseh članov? Ali Združenje Manager ima oziroma oblikuje neki predlog, pobudo trenutni politiki, kako naj jih upošteva in jim prisluhne? In ali se politika odziva?

»Združenje Manager ima svoj ugled in avtoriteto, vrata so nam odprta praktično povsod. Zelo smo vključeni v strateški svet na ravni ministrstva za gospodarstvo, sodelujemo v gospodarski koordinaciji na ravno ministrstva. Imamo tudi dostop, če so potrebne kakšne razprave o aktualnih temah. Žal moram čisto iskreno priznati, da se gospodarstvo kot takšno sicer posluša, je pa za zdaj premalo slišano.

To delno pripisujem tudi fenomenu sodobne družbe, saj živimo v poplavi informacij, površnosti, žal tudi ob zelo veliko populizma, a mi ne bomo vrgli puške v koruzo. Naredili smo zelo kakovosten Akcijski načrt, najprej s fokusom na večjo produktivnost in potem še z nadgradnjo za večjo družbeno blaginjo. Gre pravzaprav za nabor ukrepov, več kot 60 jih je, ki pokrivajo vsa področja. Vse od nujne debirokratizacije, ureditve davčnega področja na eni strani in na drugi tudi to, kako bomo razvijali stabilen pokojninski in zdravstveni sistem …

Gre za zelo kakovosten dokument. Moram reči, da sem zelo ponosna, da smo s tem dokumentom prišli povsod in smo povsod naleteli na odprta vrata. Tudi politika je določene segmente precej uporabljala. Slišala sem celo, da je v kabinetu predsednika vlade nekje na mizi pri eni od svetovalk. Zagotovo pa ne bi rada, da se zgodi kot pri številnih strategijah, da smo nekaj napisali, a tega nismo izvajali.

Menim, da potrebujemo zelo jasno vizijo o tem, kaj v Sloveniji hočemo. Zdi se mi, kot da so se takrat, ko smo se priključili EU in potem vpeljali evro, naši cilji, ambicije in vizija malo ustavili, da ne vemo čisto dobro, kaj bi radi. Akcijski načrt je zelo dobra pomoč. Če se boste spomnili, smo se v 90. letih pogovarjali, da bi bilo zelo dobro, da je Slovenija na lestvici IMD v konkurenčnosti med TOP 20, če smo bili malo bolj ambiciozni, celo med TOP 15, a smo zadnja leta najprej padli na 40., potem smo napredovali na 38. mesto, kar pa je zelo daleč od ambicij, ki smo jih imeli.

Ta akcijski načrt se pravzaprav ukvarja z vsem, kar vpliva na to, da bi imela Slovenija spet to razvojno ambicijo. Iskreno verjamem, in mislim, da tudi večina gospodarstvenikov, da je zelo dobro razvito gospodarstvo tisto, ki je temelj tudi za dobro socialno državo: zdravstvo, pokojnine, socialno varnost.«

Tega zdaj ni. Pa pojdiva kar po področjih. Davčna politika. Kakšno je pri tem mnenje Združenja Manager?

»Najprej bom povedala, kako na to gledam osebno. Menim, da mora biti davčna politika države vedno takšna, da ljudje ne iščejo nekih obvodov, da ne ribarijo v kalnem, da se jim ne izplača seliti denarja v tujino. Se pravi, da morajo biti davki toliko razumni, da ima na koncu od tega tudi država največ. Seveda potrebujemo državo, potrebujemo zdravstvo, potrebujemo pokojnine; lahko smo ponosni na to, da smo socialna država, na neki točki pa se je treba odločiti, do kam lahko gremo, da ne zaviramo razvoja in ambicij.

Glede plač. Res je, plače so v Sloveniji nadpovprečno obremenjene, stališče gospodarstva je že zelo dolgo, dvajset let in več, da potrebujemo razvojno kapico. To smo predlagali pri dvoinpolkratniku povprečne plače, tam nekje 4600, morda malo več bruto. Na tak način smo želeli, ne da bi zdaj govorili samo o menedžerskih plačah, ampak da bi spodbujali predvsem razvojne kadre. V danem obdobju, ko nam teh kadrov manjka, je to zelo pomembno. Poglejmo, kaj delajo sosednje države, saj pomanjkanje kadrov ni omejeno le na slovensko območje, ampak na širši zahodni svet. Nekatere države že sprejemajo določene ukrepe, mi pa vztrajamo pri tem, kar imamo. 

Predsednik vlade napoveduje neke spremembe, kakšne bodo, bomo videli. Je pa donedavni državni sekretar Tilen Božič povedal, da smo skozi leta uvajali precej sprememb in s tem naredili precejšnje sračje gnezdo iz te davčne in siceršnje zakonodaje. Kar je treba poenostaviti, da bi se ljudje in podjetja v tem sistemu lažje znašli.

Menim, da je za razvojne ambicije potrebna prijazna davčna politika. Spominjam se časov, ko smo govorili o enotni davčni stopnji. Estonija jo ima kakšnih 20 let. Bilo je precej tehtanja, kaj bi bilo smiselno za Slovenijo, in v tistem trenutku ta zadeva ni bila sprejemljiva. Bo pa treba na tem področju nekaj narediti, predvsem zato, da stvari spravimo v red in jih poenostavimo. Da predvsem razumemo, da se nam ni treba vedno sklicevati na izjeme, in da potem iz tega delamo sklepe in popravljamo zakonodajo. Naredimo predvsem neko razvoju prijazno okolje.«

Seveda so še drugi podsistemi, o katerih se govori zelo na široko. Kaj pa je s temi reformami, ali so tudi v vašem dokumentu opredelitve do njih? Zanima me stališče menedžerjev do vseh teh reform, zdravstvene, plačne, pokojninske.

»Pravzaprav si je ta vlada z napovedovanjem tako obsežnih reform sama zastavila zelo zahtevno nalogo. Vsako od teh zelo zahtevnih področij zahteva izjemno veliko načrtovanja, usklajevanja in kompromisov. Pred dvema dnevoma sem prebrala izjavo Mitje Gasparija, da sta za en mandat morda dve reformi, ne več.

Če začnem s pokojninsko reformo. Vemo, da bi jo potrebovali že pred leti, vemo, da je pokojninski sistem podfinanciran. Že leta poslušamo opozorila strokovnjakov glede naše demografske situacije, minister za delo pa obenem napoveduje, da ne bo podaljšanja delovne dobe. Zelo težko se bo na tak način lotevati reform – mi smo v akcijskem načrtu pripravili ukrepe tudi na področju pokojninske zakonodaje. Vidi se recimo, da pri nas mladi v Sloveniji zelo pozno stopajo na trg dela, na drugi strani se zgodaj upokojujemo. In imamo tukaj kar nekaj rezerv.

Predvsem pa menim, da v obdobju, ko se zavedamo, da imamo zelo veliko revnih upokojencev, razmišljati na takšen način, da bomo vsi delali manj in se bomo imeli lepo, je neracionalno in neodgovorno. Če smo prej govorili o trajnostnem voditeljstvu, tudi v politiki pričakujem trajnostne voditelje, ki bodo reforme sprejemali družbeno odgovorno. To ne pomeni od danes do jutri, temveč tisto, kar bo na dolgi rok finančno zdržalo.

Enako velja za zdravstvo. Moram reči, da z velikim obžalovanjem spremljam napol gostilniške debate na tem zelo kompleksnem področju, ki finančno obsega že preko pet milijard celokupnih izdatkov letno. Vsaka vlada ima pravico, da stvari spremeni, kot si sama želi, mislim pa, da ima obenem odgovornost sprejemati takšne ukrepe, ki bodo finančno vzdržni, ne samo popularni v danem trenutku. V akcijskem načrtu smo že pred dvema letoma ugotavljali, da je naše zdravstvo podfinancirano. V takšni situaciji govoriti, da bo kdor koli plačeval manj, in se hkrati zavedati, da smo dolgoživa družba …

Veste, danes si vsi hočemo neko kakovost življenja tudi v starosti – ne da pri 80 samo odštevaš, ampak da si kakovostno zdravstveno oskrbljen, da si lahko še aktiven, da boš lahko denimo tudi še smučal, če želiš. To pomeni, da so potrebe v zdravstvu vse večje in poti nazaj ni. Odgovornost vlade zato je, da zadeve rešuje tako, da bi držale vodo še vsaj deset, če ne dvajset let. Pri tem je finančna vzdržnost zelo pomembna.

Glede zdravstva je hkrati treba razmisliti tudi o racionalizacijah, že v preteklosti je bilo kar nekaj predlogov. Najbolj se spomnim primera porodnišnic, ko je minister Marušič spravil skupaj vso ginekološko-porodniško stroko, kjer se je izkazalo, da imamo porodnišnice z manj kot dvema porodoma na dan, kar je pomenilo, da je to lahko tudi strokovno zelo problematično. Politično in z vidika civilnih iniciativ ta zadeva ni bila oportuna. Skratka, niti o racionalizacijah se nismo bili sposobni odgovorno pogovarjati.

Reforme so zelo zahtevno področje, kar smo videli na primeru Nizozemske, ki je zdravstveno reformo pripravljala in izvajala 20 let. Minister za zdravje je bil vedno ključna oseba ob močni podpori predsednika vlade in ob izračunih ministra za finance. In kar je bistveno: ko so se zamenjale vlade, je fokus ves čas ostal enak, pri nas pa se z vsako vlado dogaja, da je treba vse zakone nekaj spreminjati. To pomeni nenehne turbulence in tako nimamo stabilnega pravnega okolja.«

To je verjetno še največji problem. Kaj pa denimo šolska reforma? To bi rada še izpostavila. Ne le glede digitalizacije, ampak tudi o pravilnem usmerjanju v poklice za usposabljanje za konkretna dela v podjetjih.

»Menim, da imamo izzive tudi zato, ker so zadeve nespremenjene že dve desetletji. Nihče med nami nima kristalne krogle in se je na poklice prihodnosti težko pripravljati, so pa neki globalni trendi vendarle znani. Svet se zelo hitro spreminja, mladi danes funkcionirajo popolnoma drugače, kaj bo šele z naslednjimi generacijami. Ob šolski reformi naj dodam, da gre gospodarstvo skozi digitalizacijo, da vendarle upamo, da bo vse manj ročnega dela in vse več intelektualnega. In tudi šolstvo bi moralo tem trendom slediti, žal pa je v njem še mnogo premalo poudarka na digitalnih znanjih.«

Zelo zahtevno področje, ampak vsak gospodarstvenik predvideva za več let naprej in ve, kakšne kadre bo potreboval. Verjamem, da ima Združenje Manager tudi tukaj zelo jasno stališče.

»Že od nekdaj zelo rada opazujem svet okrog sebe in povezujem to, kar se učimo, s primeri iz prakse. Na primer, ko sta se mi rodila otroka ‒ moja hči je iz generacije 2012, ko je bilo občutno pomanjkanje vrtcev in so se množično odpirala zasebna varstva. Ko je ta generacija stopila v osnovno šolo, so občine in osnovne šole začele opozarjati, da imajo premalo prostora. Ja, oprostite, ali tega res ni bilo mogoče načrtovati? In če danes berete članke, je isti problem za to generacijo zaradi premalo prostora o v srednjih šolah. Vendar, pozor: pri mojem drugem otroku, razlike je tri leta, se je zgodil že upad generacij, mislim, da za dva tisoč letno, in potem je šel trend še malo navzdol. Prej sem delala v zdravstvenem zavarovanju in zelo dobro vem, da so demografske številke vnaprej jasne in znane in so neusmiljene.

Te številke so pomembne ne le v luči zdravstvene in pokojninske reforme. Tudi z vidika zaposlovanja. Nam se trenutno upokojuje okoli pet tisoč ljudi več, kot jih dobimo na trg dela, zato nam mora biti zelo hudo za vsakega mladega, ki gre študirati in delati v tujino, če se ne bo nikoli več vrnil. Moramo delati za to, da bomo te ljudi obdržali doma in da bomo tudi znali pridobiti dobre talente iz tujine.«

Pa ima Združenje Manager kakšne konkretne napotke? Podjetja jih verjetno imajo.

»Konec lanskega leta sem sodelovala v razpravi v Londonu, kjer smo se srečali s Slovenci, ki so delali ali študirajo v tujini. Seveda smo se pogovarjali o razbremenitvi plač. Zanimivo pa je, da to niti ni bil osrednji vidik, kaj jih pravzaprav zavira, da bi se vrnili v Slovenijo. Tukaj si želijo tudi velikih in pomembnih mednarodno priznanih podjetij, v katerih bi morda začeli delati in bi potem s temi podjetji rasli in se razvijali. Želijo si odprtosti Slovenije navzven, želijo si dobrih infrastrukturnih povezav. Sama se dnevno vozim z vlakom in vem, kakšna je situacija. Mi pri tem v 20 letih žal nismo napredovali.

Ni samo denar, do določene mere da, vendar vplivajo tudi drugi dejavniki, vsi skupaj pa se strinjamo o zamujenih priložnostih. Slovenija ima zelo dobro lego in je prijetna država za bivanje. Ti mladi, s katerimi smo se pogovarjali, so tudi sami pri sebi delali kalkulacije o ceni življenja v tujini, tudi ob ne vem kakšni plači, in o ceni življenja v Sloveniji. Ugotavljajo, da so pri nas zelo dobri pogoji za življenje, zanimivo poudarjajo dober sistem vrtcev. Ustvarimo torej samo še spodbudne pogoje za delo in razvoj.«

V resnici je potrebno zelo malo. Prometna infrastruktura bi bila kot reforma visoko na lestvici prioritet. Morda bi ob koncu ocenili, takole: gospodarstvo v Sloveniji je v izjemno dobri kondiciji, podjetja so ponosna, vaše združenje zagotovo tudi, in se vsi potihoma tega zavedajo. Pridno plačujejo davke, a se ne morem znebiti občutka, da si rečejo, kaj mi mar vse tole širše razmišljanje, bom svojo energijo rajši usmeril v lasten razvoj, lastna razmišljanja, lastno povečevanje prihodka in dobička. Ali imamo opraviti s pretežno takšnim vzdušjem v gospodarstvu? Ali je to nezadovoljstvo že tako veliko? Gospodarstveniki se čutimo zapostavljeni.

»Tudi sama sem zelo ponosna na vsa ta naša podjetja, ki res uspešno delajo, saj so dovolj modra, da se tudi v tem okolju znajdejo, uspevajo in se pretežno zanašajo na izvoz, če smo čisto iskreni. Sama sem se za Združenje Manager odločila, ker sem za zelo veliko teh podjetij vedela in jih poznala, jih pa nismo nikjer zasledili v medijih, saj se jim izogibajo. To pa zato, ker v medijih objavljajo malo drugačne zgodbe in tudi politična retorika je precej drugačna. Pravzaprav sem želela pomagati temu segmentu.

Ne vem, kaj se je zgodilo s politiko v zadnjih letih, ampak to ni samo problem Slovenije, tudi marsikje drugje je, da je retorika postala … pač malo specifična. Menim, da se v končni fazi naša življenja vseeno odvijejo mimo teh dnevnopolitičnih debat in vsak ne glede na to potem skuša krmariti svojo zgodbo uspešno naprej. Je pa res, da bi bilo zelo lepo, ko bo nehali v javnosti tabuizirati dobičke, prav tako neuspehe, ker vsakemu od nas in tudi kakšnemu podjetniku se zgodi, da kdaj ne uspe. Ampak to je normalno, to je treba sprejeti – včasih gre gor, včasih gre dol. Mislim, da bomo zrela družba, ko bomo znali kot nekaj normalnega sprejeti tudi napake oziroma neuspeh.

Bila mi je všeč misel Iva Boscarola, našega nagrajenca za življenjsko delo, ki si želi, da bi bil enkrat podjetnik v Sloveniji spoštovan. Ne da bi vedno samo iskali napake, da se zgodi stampedo, ko kdo kaj reče, ali da celo dobi še kakšno inšpekcijo nalašč na vrata. Da bi kot družba razumeli, da je pravzaprav podjetništvo gonilo razvoja, da potrebujemo tudi dobiček v teh organizacijah, da se bo Slovenija lahko razvijala naprej. Še vedno nisem izgubila upanja, da bomo kot gospodarstvo slišani in da je gospodarstvo tisto, ki lahko pomaga, da je življenje v državi na višji ravni in da je družbena blaginja večja. Ne smemo delovati, kot da smo vsak zase izolirani otočki v tej družbi.«

Na koncu bi vas vprašala, kakšno je vaše sporočilo Slovencem – bi še kaj dodali?

»Da se pravzaprav bolj povežemo in več pogovarjamo, da smo bolj konstruktivni, da ne iščemo samo napak pri drugih. Skozi življenje sem se naučila, da je konflikt pravzaprav najlažje narediti, veliko težje je sprejemati kompromise. Pri čemer se moraš znati odpovedati tudi kakšnim svojim željam.«

Avtorica: Zlata Tavčar, Tax-Fin-Lex d.o.o.
Avtor fotografij: Nejc Prezelj

TFL glasnik