Če ne želiš rešiti problema, ustanoviš komisijo, je eden znanih cinizmov, ko nanese pogovor na politiko. Zanimivo pri tem je, da ko sam postaneš del kakšne takšne državne komisije, delovne skupine ali zadnja leta zelo popularnih strateških svetov, vseeno sprva misliš, da boš lahko sodeloval pri spreminjanju sveta na boljše. Ker želiš konstruktivno sodelovati, seveda ne vržeš puške v koruzo po prvi večurni seji, četudi že prva razprava precej jasno pokaže znake v smeri veliko debatiranja, zelo malo konkretnih ciljev. Tako minevajo dnevi in meseci - karavana pa gre dalje.

Sama sem se znašla v eni od takšnih delovnih skupin po uporu, ki se je zgodil v javnosti zaradi novega zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, ki je pred koncem lanskega leta prinesel zaostrene zahteve glede po domače štempljanja - in s tem kopico nepotrebne birokracije. Pripombe so deževale z vseh strani, in kar je zanimivo, tudi od zaposlenih v številnih poklicih in panogah, saj je prav njim zakon odvzel veliko svobode in prinesel merjenje minut namesto rezultatov dela. Ravno nasprotno od tistega, kar že leta učijo sodobne teorije vodenja ljudi in managementa. Morda bo po izidu te revije vseeno že kaj drugače (upanje umre zadnje), a danes, ko tole pišem, so skoraj trije meseci od nastanka naše delovne skupine, neživljenjski zakon pa je še vedno z nami.

Kaj si torej obetati od vseh drugih, vsebinsko še zahtevnejših delovnih skupin, ki nastajajo v zadnjem času, bodisi ob vseh napovedanih reformah ali spremembah davčne zakonodaje? Upam si trditi, da nič kaj dosti, dokler bo glavni fokus politike ugajanje in s tem nenehno prerazdeljevanje premalo ustvarjenega glede na vse potrebe in želje - namesto mnogo zahtevnejše naloge, kako poskrbeti, da bomo vsi skupaj ustvarili več. Tako ne presenečajo besede uglednega, sicer zadržanega ekonomista prof. dr. Mojmirja Mraka, ki se je nadejal, da sprememb davčne zakonodaje ne bo, saj si v obdobju, ko smo pred uveljavitvijo fiskalnega pravila, ne moremo privoščiti preveč rokohitrskih rešitev. Za resno reformo davčne in drugih reform sta potrebna resen razmislek in čas - in poleg odločitev, ki pomagajo pri boljši uvrstitvi na politbarometrih, tudi takšne, ki bodo kratkoročno manj popularne, a bodo prinesle dolgoročnejšo spodbudo in razvoj.

Takšne, pri katerih se bomo osredotočili predvsem na to, kako v Sloveniji povečati produktivnost in dodano vrednost na zaposlenega. Še pomnimo, predsednik vlade je sam v ospredje postavil številko 100 tisoč evrov, medtem ko je bila v letu 2022 neto dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji slabih 56 tisoč. Kot opozarja prof. dr. Tjaša Redek z ljubljanske Ekonomske fakultete, se ključ do izboljševanja našega življenjskega standarda oziroma družbene blaginje, pri čemer gre tudi za standard naše zdravstvene oskrbe, našega šolstva itd., skriva prav v tem, kako uspešno bo naše gospodarstvo torej v nujnosti, da ustvarimo več. Ker Slovenija zaostaja po ustvarjeni dodani vrednosti na zaposlenega, po produktivnosti pa smo prav tako še vedno le na 82 odstotkov povprečja EU, imamo v Sloveniji nižje plače. Pa ne le to, temveč si kot družba ne moremo in si zgolj s prerazdeljevanjem tudi ne bomo mogli privoščiti blaginje, kot si jo lahko privoščijo bolj razvite države.

Kot poudarja prof. Redek, so šle odločitve glede razdelitve plač pri nas zadnja leta pretežno na škodo bolj izobraženih - v želji po čim večji enakosti. To pa prej ali slej postane neproduktivno in nas vleče v negativno spiralo, navzdol. »Smo visoko egalitarna družba in če ne bomo ustvarjali, bomo drseli proti enakosti v revščino,« poudarja. Še posebej ob zelo neugodni demografski sliki pretežnega dela zahodnih držav, kjer poteka velika konkurenca za izobražene in talentirane posameznike, kar pomeni, da bi morali na ravni države narediti vse, da naše mlade izobražene ohranimo v Sloveniji in da s konkurenčnimi ukrepi postanemo privlačna država tudi za talente od drugod. Da več vlagamo v znanje, saj to pomeni večjo inovativnost, več prebojnih idej, ne nazadnje manj dela z rokami in več z glavo - skratka, to, kar prinaša višjo dodano vrednost in spodbuja produktivnost.

Za to pa bo potrebna le mnogo bolj spodbudno naravnana davčna politika, temveč kopica drugih izzivov, ki imajo korenine tudi v naši družbeni miselnosti in smo jih dodobra razgalili v Akcijskem načrtu ZM za večjo družbeno blaginjo. Eden od takih, ki ga že leta rešujemo zgolj na papirju, medtem ko se dejansko stanje celo slabša, je naša nagnjenost k hiperregulaciji, kot smo videli prav v primem nepotrebnih zahtev glede evidentiranja delovnega časa. Vsi se zavedamo, da s tem ne bomo rešili problema kršiteljev. Še več, da to celo prinaša kreativno prilagajanje evidenc, kar se je, ironično, pokazalo prav na primem enega od ministrstev (kako si lahko drugače razložimo podatek iz medijev, da so bili prav vsi zaposleni ministrstva vsak dan do minute natančno istočasno na malici?).

Primer, ki kaže, da je morda čas, da pri pisanju pravil vendarle nehamo biti bolj papeški od papeža, saj nas to omejuje vsepovsod. In da se pri perečih družbenih problemih, kot so tudi cene nepremičnin in nedostopnost stanovanj za mlade, morda malce vprašamo po zdravi pameti, v kolikšni meri si kot država sami pišemo omejujoče zakone in pravila za umeščanje v prostor, za gradnjo in pridobivanje dovoljenj, medtem ko trg povpraševanja in ponudbe oddelata svoje. Ne nazadnje bo tudi tu enkrat treba odgovoriti na obljubo, kje je tistih 30 tisoč, pardon, tri tisoč, stanovanj. Država ima pri tem - če je vsakokratni politiki to všeč ali ne - za vse, kar nudi, z našo produktivnostjo omejene finančne zmožnosti.

Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager

Kolumna je bila aprila 2024 objavljena v reviji El Normal z naslovom Ključ (in denar) je v večji produktivnosti.