Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager, je na dogodku Observatorij 2022 poudarila, da več bomo ustvarili, več bomo imeli. Za to pa potrebujemo tudi pozitivno naravnanost. V nadaljevanju objavljamo njen uvod v interaktivno omizje: Trilema: okolje, staranje, blaginja.

---

"Z današnjim posvetom želimo kot predstavniki velikega dela slovenskega gospodarstva tudi v Združenju Manager prispevati k razvoju in s tem seveda družbeni blaginji.

Naš nekdanji predsednik Aleksander Zalaznik je ob zagonu Observatorija in takratnega projekta Pogled 2019 povedal, da se tega lotevamo, ker smo prepričani, da si večina državljanov Slovenije želi živeti v državi z visokim standardom, ustreznim zdravstvom in šolstvom, imeti plače, primerljive z uspešnimi evropskimi državami, in seveda nekoč tudi ustrezne pokojnine. Kot družba, se zdi, se zadnja leta bistveno premalo zavedamo, da je pot do ekonomsko uspešne države preko uspešnega, rastočega in ne nazadnje tudi profitabilnega gospodarstva. Torej, če bomo ustvarili več, bomo bistveno lažje poskrbeli tudi za prihodnost našega zdravstva, pokojnin in tako dalje.

Zato Observatorij. Tudi naše člane, managerke in managerje, želimo spodbuditi k razmišljanju in razpravi, kako odgovorno prispevati k zagotavljanju družbene blaginje. Da delujemo ne le kot managerji v podjetjih, ampak kot prosvetljeni management, ki se zaveda kompleksnosti okolja in naše soodvisnosti. Ki se zaveda, da naša odgovornost presega zgolj tisto do lastnikov, temveč sega veliko širše – do družbe in okolja. Trajnostno voditeljstvo je zato v Združenju Manager ena ključnih vsebinskih usmeritev.

Dejavnosti Observatorija, našega think-tanka pod vodstvom prof. dr. Dušana Mramorja, so tako naš prispevek pri soustvarjanju družbenega okolja in družbenega razvoja.

Lani je Observatorij v sodelovanju s 40 strokovnjaki z zelo različnih področij pripravil Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti. Načrt za nadaljnje zagotavljanje družbene blaginje. Temeljil je na analizi, kje Slovenija bistveno zaostaja za najbolj razvitimi državami EU, predvsem pa v primerjavi z Avstrijo in Nemčijo, in ima zato v primerjavi z njimi tako nizko produktivnost. Nato pa analizo nadgradil s predlogom 18 področij ukrepanja, vsako s povprečno tremi predlaganimi ukrepi. Akcijski načrt je imel izjemen odziv in je bil ne samo osnova za mnoge razprave o potrebnem ukrepanju, temveč tudi že široko uporabljen pri oblikovanju nekaterih ukrepov politike in nekaterih drugih institucij.

Letos smo Observatorij kadrovsko in strokovno še dodatno obogatili. Strinjali smo se, da je za doseganje takšnega izjemno ambicioznega načrta ključna multidisciplinarnost, vključenost strokovnjakov z najboljšimi mednarodnimi referencami, ki v svetovnem merilu postavljajo trende na svojih področjih, imajo bogate izkušnje s prenosom znanstvenih dosežkov v prakso in imajo odličen pregled nad najbolj pomembnimi trendi doma in v svetu. Ponosni smo, da skupaj s tako vrhunskimi strokovnjaki iščemo razvojne rešitve za našo družbo.

Danes z njimi pripravljamo novelacijo in nadgradnjo akcijskega načrta. V akcijskem načrtu smo za doseganje večje in dolgoročne družbene blaginje govorili o povečanju produktivnosti: ne le delati dlje ali več, temveč predvsem delati pametneje, bolje, bolj učinkovito. Ter seveda o demografskih izzivih, predvsem kar se tiče razpoložljivosti delovne sile in njene strukture, kar bo prav tako ključen vzvodi konkurenčnosti in s tem povečevanja gospodarske rasti Slovenije.

Osnova ostaja enaka, in sicer, kaj moramo narediti, da bomo lahko dolgoročno ohranili temelje socialne države in blaginje v družbi. Da se namesto pogovora o neugodnih demografskih trendih in omejevalnih receptih, ki temu običajno sledijo, raje usmerimo v rešitve, ki so v gospodarskem razvoju in večji produktivnosti ter kar se da največjemu številu delovno aktivnih prebivalcev.

To smo v obliki ukrepov zapisali lani. Ampak okolje se spreminja, že sam akcijski načrt je začel nastajati pred pandemijo, zato potrebuje posodobitve, če želimo predlagane ukrepe iz dokumenta tudi spraviti v življenje. Tako je pred nami pregled, kje Slovenija zaostaja pri faktorjih produktivnosti, posodobljeni bodo demografski izračuni, ne nazadnje je treba tudi pregledati napredek in realizacijo glede na predlagane ukrepe. Obenem pa smo v pogovorih o akcijskem načrtu prejeli tudi ogromno dodatnih koristnih sugestij, tako z vidika trajnosti kot na primer o pomenu dejavnikov nematerialne blaginje tako za gospodarski razvoj kot za splošno zadovoljstvo prebivalcev. Pojem blaginja tako lahko uporabljamo v širšem pomenu, ne samo kot določeno materialno stanje temveč tudi kot nematerialno, v smislu kakovosti življenja oziroma dobrega počutja. Tudi ta pomemben del moramo sistematično analizirati, ovrednotiti in predlagati ustrezne ukrepe. In kaj je zelo pomembno, dotaknili se bomo tudi zaupanja, ki je prav tako pomemben, če želimo doseči konsenz in narediti korak naprej.

Zakaj je pravzaprav pomembno, da gledamo dolgoročno in se pogovarjamo o blaginji?

Slovenija je odprto evropsko gospodarstvo, soočeno s povečano globalno negotovostjo. Naša dolgoročna uspešnost je odvisna od naše konkurenčnosti, ta pa od globalnega pozicioniranja države. Ne smemo pozabiti, da v tekmi na globalnem trgu niso samo podjetja, temveč tudi države. Naj spomnim, da je Slovenija na lestvici konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD v zadnjem letu zdrsnila za pet mest in se uvrstila na 40. mesto med 64 državami. To je prvi večji zdrs po nekaj letih, saj se je vse od zadnje gospodarsko-finančne krize Slovenija vzpenjala in v časih gospodarske rasti pred pandemijo smo celo ambiciozno razmišljali o uvrstitvi med 15 in 20 najkonkurenčnejših držav. Kje so te ambicije danes? Dosegamo precej manj in iz tujine nas sprašujejo, kaj se je zgodilo z ambicioznostjo in razvojem Slovenije, ki so jo na tej lestvice prehitele celo države, kot so Estonija, Češka, Litva in Latvija. Ne pozabimo, da gre za države, ki so imele v 90. letih precej slabše izhodišče od nas.  

Med področji, na katerih se Slovenija zadnje leto uvršča najbolje in predstavljajo naše konkurenčne prednosti, je izvoz blaga, in tudi vsi dobro vemo, kako so za našo gospodarsko uspešnost zelo pomembni slovenski izvozniki. Pa jih z enako težo tudi poslušamo, na primer pri predlogih za izboljšanje gospodarskega okolja?

Povsem na repu ocenjenih držav smo glede stanja tujih investicij, davčne obremenitve dela in delovnopravne zakonodaje. Smo na prvem mestu med državami pri enakosti v porazdelitvi dohodka, kar kaže, kako zelo egalitarna družba smo. A vseeno ne zmoremo racionalne razprave o višini prispevkov za socialno varnost in nujni socialno-razvojni kapici ter tudi sicer visoki obdavčitvi dela, čeprav že dolgo zelo negativno vpliva na spodbude za delo in zaposlovanje. Na tem področju in pri izzivih delovnopravne zakonodaje se na lestvici konkurenčnosti uvrščamo šele okoli 60. mesta, torej skoraj na rep.

Potem je tu izziv dolgoživosti družbe. Staranje prebivalstva in zmanjševanje števila delovno aktivnih prinaša velike posledice za naš pokojninski in zdravstveni sistem ter doslej tudi pomanjkljivo urejeno področje dolgotrajne oskrbe. Na vseh treh področjih imamo občutne težave s finančno vzdržnostjo že danes. Narava teh sistemov je, da sredstev za te namene ne moremo zbrati zelo v kratkem času. Vsi pa si seveda želimo kakovostnega življenja v starosti in dostopnega zdravstva. Zato tudi s tega vidika ne smemo pozabiti, da k večji dolgoročni stabilnosti prispeva dobro razvito in mednarodno konkurenčno gospodarstvo, ki ustvarja visoko dodano vrednost, saj se z večjim zaposlovanjem, prilivom svežega kapitala in spodbujanjem investicij zbere več prispevkov in davkov, kar polni naše proračune.

Če želimo tovrstne izzive naslavljati, pa moramo spregovoriti tudi o izzivu, ki se nanašajo na našo miselnost, ki je za razvoj še kako pomembna. Izkušnje uspešnih, gospodarsko konkurenčnih, socialno pravičnih  in razvojno usmerjenih držav kažejo, da so svoj preboj lahko dosegle, ko so vse skupine, ki soustvarjajo prihodnost družbe, uspele doseči konsenz. To zahteva veliko zrelosti, kompromisov. Tudi prof. dr. Mramor je v akcijskem načrtu opozoril na to, da za razvojni premik potrebujemo tudi bistveno bolj povezano in pozitivno naravnano družbeno klimo. Namesto razprav, kako je vse slabo in kako se nič ne da, ter nenehnega iskanja pomanjkljivosti in nasprotujočih si pogledov, bi se morali osredotočiti na razvoj in predloge, kam želimo. Namesto obnašanja, kot da so politika, gospodarstvo, sindikati, civilna družba, mediji … vsak svoj samozadosten in izoliran otoček – več iskrene želje po povezovanju in sodelovanju. Namesto tipične slovenske zavisti več spodbujanja in nagrajevanja uspeha, tako kot znamo to pri športnikih. Skratka, več pozitivne produktivnosti tudi pri razvojno naravnanih temah."