Ob objavi podatka, da je Slovenija na mednarodni lestvici konkurenčnosti inštituta IMD zdrsnila za pet mest in je danes na žalostnem 40. mestu med 64 državami, je bilo v podrobnejšem opisu zaslediti pomembno informacijo, ki se nanaša na odnos do tujih investicij v Sloveniji in na odnos do tujcev pri nas nasploh. Ta odpor opazujem že dolgo in me zelo bega, še posebno kot nekoga, ki je odraščal v osemdesetih ob vzgoji in šolanju v odprto družbo svobodnega globalnega sveta, v katerem ni pomembno, kje si rojen, ampak kakšen človek si.

Tako danes lahko zaznamo dva fenomena, ki sta – po zgledu, ki prihaja z vrha države – vsak na svojem skrajnem polu. Na eni strani odpor do migrantov in nacionalizem pod krinko domoljubja, na drugi odpor do tujih investitorjev, da bi kupili kakršenkoli delež ali vodili slovenska podjetja, in to z izgovorom nacionalnega interesa. Čeprav si privrženci obeh skrajnosti nikoli ne bodo priznali, so si delno zelo podobni, vsaj kar se populizma in vzbujanja negativnih čustev tiče. Tako kot težko gledam žico na meji, ki smo jo ob precejšnjem zardevanju raje poimenovali »tehnična ovira«, težko spremljam tudi odpor do mednarodno uspešnih tujcev, ki želijo investirati v slovenska podjetja.

Kdaj se nam je to zgodilo? Smo generacija, ki je v osemdesetih odraščala ob koncertih Unicefa, ki so združevali vesele otroke vseh celin. Generacija, v kateri je Oliviero Toscani s kontroverznimi Benettonovimi oglasi združeval vse barve sveta. Generacija, ki je v živo spremljala boj proti apartheidu in osvoboditev Nelsona Mandele. Na kateri točki smo kljub temu začeli verjeti, da je dvomilijonska populacija popek sveta, ki je boljša od vseh – tistih, ki bežijo pred vojno, se odpravijo s trebuhom za kruhom, in tistih, ki pri nas vidijo poslovne priložnosti ali priložnosti za izobraževanje – seveda v angleščini, česar prav tako ne maramo najbolj.

To se občuti tudi v odnosu do gospodarstva. Zanimivo je, da gremo Slovenci radi v svet, a ko svet pride k nam, nas hitro začneta skrbeti nacionalni interes in poseg na naš vrtiček. Delno je to morda razumljivo, če se ozko osredotočimo na neposrečene primere, kot smo to opazovali ob umiranju letalskega prevoznika v lasti tujega sklada (pri čemer se hitro pozabi, da tudi predhodni domači lastnik ni bil nikakršen zgled dobrega korporativnega upravljanja). A če odpremo oči in pogledamo širše v okolje in podjetja, ki niso in ne želijo biti na radarju politike in medijev, lahko zelo hitro spoznamo številne primere uspešnih zgodb tujega lastništva ali predstavništev podjetij, ki delujejo na območju Slovenije, zaposlujejo slovenske državljane, skrbijo za njihovo zadovoljstvo, ustvarjajo visoko dodano vrednost in pri nas plačujejo davke, ki polnijo slovenski proračun. In kar je zanimivo, hkrati tudi zelo dobro skrbijo za trajnostni razvoj in družbeno odgovornost. Poznamo tuje direktorje, ki so se zelo lepo naučili slovenskega jezika, spoštujejo slovensko kulturo in vrednote ter hkrati veliko vlagajo v zaposlene in okolje. So odličen primer zglednega korporativnega upravljanja in razvoja ter pomembno vplivajo na gospodarski razvoj Slovenije. A ko se pogovarjamo o tujih investicijah v slovenskem gospodarstvu, jih zagovorniki nacionalnega interesa nikoli ne izpostavijo.

Matematično gledano so stvari zelo preproste in jih najbolje pojasni parafraziran rek: tujega nočemo, svojega nimamo. Če želimo čim več podjetij, ki rastejo, se razvijajo in globalno širijo, ohraniti v svoji lasti in s sedežem v Sloveniji, potrebujemo ljudi s kapitalom, ki bodo vanje lahko investirali. A za zdaj trmasto delujemo kot država, v kateri sta kapital in dobiček tabu. Na uspeh gledamo nekoliko prezirljivo. Iz vsake še tako razumne zgodbe, ki bi pomagala razvoju podjetništva, pa naj gre za socialno kapico, razumne davke ali debirokratizacijo, pa naredimo ideološki prepir. Na lestvici enakosti po dohodku smo v vrhu po egalitarnosti in hkrati imamo zagotovljeno dobro raven socialne varnosti, a vseeno v razvojno pomembnih razpravah iracionalno tonemo v delitve na revne in bogate, javno in zasebno in podobno.

Za prihodnost družbene blaginje bi se bilo treba bistveno bolj osredotočiti na to, da ima Slovenija odlično povezovalno lego in da z dvema milijonoma prebivalcev ne moremo živeti izolirano od sveta, ki nas obkroža. Žal smo to svojo povezovalno lego slabo izkoristili in danes z obžalovanjem spremljamo, kako si nekatera tuja podjetja za delovanje v regiji raje izbirajo Zagreb in Beograd. Čeprav je lokalno še kako pomembno, je potrebno tudi zavedanje, da razvojno delujemo v globalnem konkurenčnem okolju, v katerem sta nujna odprtost duha in razvojna miselnost. Bolj kot trmasto vztrajanje pri nacionalnem ponosu, ki nas postavlja na obrobje pomembnosti, je pomembno skrbeti za to, kako uspešno, s kakšnimi rezultati in s kolikšnim zadovoljstvom zaposlenih in okolja domači in tuji menedžerji vodijo ter upravljajo podjetja.

Občasno po spletu zakroži misel ameriškega komika Georgea Carlina, ki pravi, da nikoli ni mogel razumeti etničnega ali nacionalnega ponosa, ker bi moral biti ponos rezerviran za nekaj, kar sam dosežeš, ne za nekaj, kar se zgodi po naključju ob rojstvu. Misel je uvod v skeč, a če pustimo humor ob strani, je nacionalni ponos delno gotovo razumljiv, nikakor pa ne sme postati izgovor za negativna čustva in odpor do tujcev ter zapiranje pred svetom, ki ga Slovenija v globalno konkurenčnem svetu razvojno nujno potrebuje.

Kolumna Petre Juvančič, izvršne direktorice Združenja Manager, je bila 30. avgusta 2021 objavljena v Delu.