Prihodnje leto bo v Sloveniji v znamenju volitev. Spomladi parlamentarnih, čemur bo sledilo oblikovanje nove vlade, poleti bomo izbirali predsednika države, jeseni pa nas čakajo lokalne volitve v občinske svete in izbira županov.

To bi bila lahko priložnost, da bi se po 30 letih samostojne države resno pogovorili o nadaljnjem razvoju države in družbeni blaginji. A precej verjetneje je, da prihaja zgolj obdobje sladkih obljub brez strateških načrtov za nujne reforme.

Predstavljajmo si, da na politični parket vstopijo zrele, izoblikovane osebnosti, ki se želijo svojega dela lotiti resno, strokovno in finančno vzdržno. Ki bodo iskreno povedale, da se populacija v Sloveniji stara, demografska slika je zato vse manj ugodna, vsak delovno aktivni pa s svojo bruto plačo skrbi skoraj že za enega upokojenca. Zato moramo nujno spremeniti pokojninski in zdravstveni sistem, da bosta lahko dolgoročno vzdržala pritisk.

Sredstev, ki so jih za pokojnine v času svoje zaposlitve vplačevali naši dragi upokojenci, že davno ni več, saj naš sistem temelji na sprotni porabi vplačanega; in ker je tega že zdaj veliko premalo, dodatna sredstva prispeva proračun. Zato je nujno treba okrepiti drugi in tretji steber ter spodbuditi odgovornost posameznika za lastno prihodnost.

Podobno je v zdravstvu. Zaradi vse bolj dolgožive družbe, ki tudi v starosti upravičeno pričakuje visoko kakovost življenja, je zdravstveni sistem vse dražji. Večje povpraševanje po zdravstvenih storitvah, napredek v medicini, nova zdravila in tehnologije zdravljenja … Če želimo imeti za vse to finančno kritje, moramo na novo opredeliti košarico pravic in povedati, kaj zmoremo financirati v javnem zdravstvu in kaj morda vendarle niso več tako zelo nujna zdravstvena stanja.

Ne bo dovolj, da imamo vse pravice zgolj zapisane na papirju, v praksi pa do njih ne moremo. Tako na primer približno 120.000 ljudi nima izbranega osebnega zdravnika, zaradi čakalnih dob pa napotnica »redno« zelo pogosto pomeni »nikoli«. Da je torej nujna zdravstvena reforma, po kateri bo vsakemu prebivalcu jasno, koliko vplačuje ter kaj in kdaj za to dobi.

Reforma, v kateri se bomo namesto tradicionalnih populizmov o dopolnilnem zavarovanju pogovorili o neomejenih prispevkih za obvezno zdravstveno zavarovanje. Kaj če bi nastopil takšen politični kandidat, ki bi znal povedati, da je 20.000 evrov letnega prispevka za zdravstvo, ki ga vplačujejo tisti z visokimi plačami, odločno preveč.

Da to ni več nobena solidarnost, temveč rop. In da pot do bogate države in blaginje ne vodi skozi visoke prispevke in davke, temveč skozi prijazno podjetniško okolje, v katerem ljudje lahko ustvarjajo in se zaposlujejo. Za solidarnost in socialno državo pa največ naredijo prav gospodarski razvoj in investicije, ki odpirajo kakovostna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, ta pa prinašajo tudi prihodke za zdravstvo, pokojnine in socialno varnost.

Predstavljajmo si, da bi na politični oder stopil kandidat, ki bi povedal, da je več kot 900 veljavnih zakonov oziroma skupaj približno 23.000 predpisov v Sloveniji preveč, administrativni postopki pa zapleteni in predolgi. Tako kot to ve vsakdo, ki je kdaj bodisi odpiral podjetje ali zgolj reševal stanovanjski problem. Da res ni smiselno, da inšpektorji v dobi digitalnega nomadstva na domu preverjajo širino mize in barvo tipkovnice.

Da je odgovornost posameznika včasih povsem dovolj in da vsega res ni treba predpisati. Kakor tudi to, da ima Slovenija le dva milijona prebivalcev, zato je povsem nesmiselno ohranjati razdelitev države na 212 občin, pri čemer jih kopica že danes ne ustreza opredeljenim normativom. Nekaj, kar razume in čemur se v vsakdanjem življenju nasmiha vsakdo, a se posmeh nekje na poti do politike izgubi.

Iskreno se moramo vprašati, koliko k temu pripomoremo volivci sami, ker smo bodisi neaktivni ali ker izbiramo tisto, kar je prijetneje slišati in lažje narediti. Precej težje je poslušati tistega, ki napoveduje kri, znoj in solze oziroma da bo za boljše življenje v prihodnje najprej treba marsikaj narediti in tudi malo potrpeti.

Ne želimo si postavljati pomembnih, vsebinsko zahtevnih razvojnih ciljev, precej bolje nam gredo v uho obljube o tem, kako bo najnižja pokojnina znašala tisoč evrov, čeprav se to nikoli ne uresniči, politične odgovornosti pa ni. Lepše si je pripenjati medalje ob nekaj (deset) evrih dodatka na mizerne pokojnine, čeprav bi precej bolj kazalo zardevati zaradi množice že zdaj revnih upokojencev. Precej lažje je deliti bonbončke o brezplačnem javnem prevozu kot javni promet dejansko urediti.

Lažje se je prepirati o javnem in zasebnem, čeprav s tem ne rešiš nobenega izziva ne v šolstvu ne v zdravstvu. Precej popularneje je navijati za dodaten slovenski praznik ob martinovem kot povedati, da moramo za večjo blaginjo nas in prihodnjih generacij sprejeti ukrepe za višjo produktivnost. Precej lažje je ideološko deliti ljudi na revne in bogate kot sprejeti razvojne in strateško pomembne ukrepe, ki bi pripomogli k boljšemu življenju vseh.

Ampak v tem sodelujemo vsi. Ko v isti sapi kritično ocenjujemo izvoljene in vsebine, ki nam jih postrežejo na dnevnem političnem meniju, se bo torej treba zazreti vase in oceniti, ali sami res izbiramo tiste, ki resno in odgovorno razmišljajo o razvoju in napredku, ali pa imamo raje politične bonbončke. Do takrat pa velja: politiki so odsev ljudstva oziroma tistega, kar smo si sami izbrali.

Kolumna Petre Juvančič, izvršne direktorice Združenja Manager, je bila v Delu objavljena 27. septembra 2021.