V Sloveniji diplomira 58 odstotkov žensk, a le 5 odstotkov jih zasede mesto predsednice uprave. Kje so vse druge?

Ob trenutni hitrosti sprememb bi bilo potrebnih kar 100 let, da bi premostili vrzel med spoloma, kaže raziskava Svetovnega gospodarskega foruma. In to kljub temu da so podjetja z uravnoteženim managementom poslovno uspešnejša, saj dosegajo 40 odstotkov višje prihodke, imajo 35-odstotno višjo donosnost kapitala in so v povprečju za 6 odstotkov bolj inovativna. Zato je pomembno, da izboljšamo ravnotežje zastopanosti spolov na najvišjih pozicijah v gospodarstvu, za kar si že več let prizadevamo v sekciji managerk.

Ali je vse zgoraj našteto tudi ali predvsem posledica stereotipov o fantih in puncah? Z vami delim svoje razmišljanje o tem.

Ko sem bila otrok, sem razmišljala o sanjskih poklicih ter o tem, kaj bi bila, ko bom velika. Kratko sem se igrala z mislijo, da bom bolniška sestra, nato pa, da bom stevardesa. O tem, da bom stevardesa sem dolgo sanjarila, saj mi je bilo všeč, da lahko vidiš Svet, da so lepe in prekrasno oblečene ženske, ki pomagajo potnikom na letalu. Vedela sem, da so piloti bolj pomembni, a mi je bilo že takrat jasno, da je to poklic za fante.

Pred kratkim sem govorila po telefonu s 7-letnim nečakom Vidom, ki je trenutno na smučanju v Kranjski Gori. Med pogovorom o smučanju sem ga vprašala, kaj bo, ko bo velik. Povedal je, da bo poklicni vojak ali pa kmet v Kranjski Gori. Hkrati mi je še povedal, da bo njegov prijatelj Taj, ko bo velik, nogometaš. Nekaj ur pozneje sem isto vprašanje postavila 6-letnemu Aleksandru. Rekel je, da bo verjetno smetar, raziskovalec ali pa »to, kar počne njegov oči«. Vprašala sem ga tudi, kateri poklici so za punčke in kateri za fantke. Pojasnil mi je, da so punčke zdravnice in kuharice, fantje pa peki, smetarji in policisti.

Razlika v letih med menoj in mojima sogovornikoma je približno 34 let – pa oboji vidimo še vedno enako, kaj naj bi delale punčke in kaj naj bi delali fantje.

Zakaj je tako? Obe družini, v katerih živita fanta, poznam zelo dobro in vem, da so zelo odprti za raznolikost in da ne uporabljajo stereotipov. Seveda – okolje (vrtec, šole, literatura itd.), v katerem živimo, nas oblikuje veliko bolj, kot se morda zavedamo. Spomnim se predsednice uprave iz Zagreba, Švedinje, ki mi je razlagala o švedski otroški literaturi. Povedala mi je, da so njihove otroške knjige napisane na način, da ne spodbujajo stereotipov. Da v njihovih otroških pripovedih punčke plezajo po drevesih in so pilotke ter da se fantki igrajo bolnico in so vzgojitelji. Verjetno bo držalo, da se naš pogled na Svet začenja izoblikovati že v ranem otroštvu.

Ko primerjam pogleda Vida in Aleksandra ter poslovno okolje, v katerem se dnevno gibljem, vidim podoben vzorec. Tudi v poslu se zdi, da je ločnica med moškimi in ženskimi poklici zelo jasna. Višje, ko gremo po hierarhiji podjetja, bolj jasna je ta ločnica. Bolj jasen je pogled, za katere pozicije potrebujemo fantke ter za katere punčke.

Fantki so za uprave, punčke pa za vodjo računovodstva, vodjo kadrovske službe …

Pa je ta ločnica sploh pomembna? Je! Zelo je pomembna!
Z neuravnoteženostjo vodstev izgubljajo podjetja ter posledično tudi gospodarstvo in družba kot celota. Izgubljamo torej vsi.

Kaj bomo naredili s to ločnico? Po mojem je zelo preprosto. Kot družba se moramo odločiti, ali bodo punčke in fantki plezali skupaj in si pomagali, da bodo splezali še višje ali pa bomo še naprej pisali enake pripovedke kot pred 34 leti, ko sem sanjala o tem, da bom stevardesa.

Melanie Seier Larsen, partnerka in izvršna direktorica Boston Consulting Group ter predsednica Sekcije managerk, Združenje Manager