Letos se zaradi pandemije, zaustavitve življenja in delovanja ter s tem posledic, ki jih vse to prinaša za nadaljnjo kakovost življenja ob zmanjšanem BDP, veliko pogovarjamo o okrevanju, večji produktivnosti in nadaljnji gospodarski rasti, ki bo morala slediti, ko bo vse to za nami. Čeprav bi to leto najraje kar hitro pozabili, ne bo tako lahko, saj smo glede ekonomskih ukrepov večno razdvojeni in s sabo nosimo tudi prtljago neizvedenih nujnih reform, ki jih nismo uresničili v časih gospodarske rasti.

O izzivih, ki so pred nami, piše tudi »biblija gospodarskega in družbenega preporoda«, kot je akcijski načrt za višjo rast produktivnosti poimenoval sedanji minister za gospodarstvo. O tem je bilo že veliko napisanega, dokument pa opozarja na še en pogosto prezrt vidik: nujno spremembo miselnosti v družbi.

Premik v glavah. Če si to radi priznamo ali ne, sta pomemben del našega nacionalnega karakterja zavist in stremljenje k povprečnosti. S samo zavistjo ne bi bilo nič narobe, če bi bila razvojno naravnana in če bi šlo za zdravo tekmovalnost, ki je spodbujevalne narave. Na primer, da se razveselimo uspeha drugega in nas to motivira, da tudi sami želimo doseči vse to ali še več. Žal je v naši okolici bolj prisotna druga plat zavisti negativne narave. Dovolj je že samo kratek pregled komentarjev pod članki o najbogatejših Slovencih: kdor je uspešen, gotovo krade. Razmišljanje, da nikomur ne sme uspeti oziroma vsaj ne bolj kot meni samemu. Zakaj to ni dobro? Najprej že zato ne, ker ni zdravo. V vsakdanjem delu in življenju pa se kaže na način, da nenehno nastajajo blokade na vseh ravneh, od administrativnih postopkov do politike. In, ne nazadnje tudi v tem, da marsikje na ključnih položajih prevladuje negativna selekcija.

Če je v vsem tem posameznik uspešen, ga je seveda treba takoj davčno tako kaznovati, da ne bo preveč odstopal od povprečja in egalitarnosti družbe. V Sloveniji je tako zelo težko strokovno razpravljati o davčnih razbremenitvah najuspešnejših in tako imenovani razvojni oziroma socialni kapici, saj se takoj pojavi kopica pravičnikov, ki, če ne drugega, prej ali slej uporabijo besedo neoliberalizem, kar koli že s tem mislijo. Tudi zato imamo zdaj v Sloveniji kopico uspešnih (večinoma izvozno naravnanih) podjetij, ki jih vodijo izjemni ljudje, a njihove izjemnosti ne bomo zaznali, saj želijo v miru opravljati svoje delo in ne biti na radarju medijev, politike in sosedov ter se s tem izogniti tudi nevarnostim nenehnih inšpekcij. Ozračje zaradi kolesarskih uspehov Primoža Rogliča se še niti ni dobro ohladilo, že smo na twitterju lahko brali problematiziranje o tem, da je svoje rezidentstvo preselil v Monako. Prav tako raje populistično podpiramo luksuzni davek na motorna vozila in hkrati okoli sebe opazujemo ta vozila s slovaškimi tablicami, kar ne pomeni nič drugega kot to, da so bili (nižji) davki plačani nekje drugje. Namesto da bi znali ceniti uspeh in bogastvo, ki ga to prinese, ter poskušali z razumnimi davčnimi obremenitvami čim več ljudi in davkov ohraniti v Sloveniji ter morda celo privabiti tujce k nam, trmasto vztrajamo pri svojem in izgubljamo še kako potrebne prilive v proračun.

Odmik od tovrstne družbene mentalitete kot enega od prvih pogojev v akcijskem načrtu omenja tudi prof. dr. Dušan Mramor, če se želimo približati državam, ki so nam pogosto za vzor, na primer Avstriji in Nemčiji. Ter da nehamo iskati »ad hoc« rešitve, ko se na neželeni dogodek posameznika ali skupine odzovemo s pisanjem nove, dodatne regulacije in pravil vedenja. Da nehamo evropsko zakonodajo prenašati še bolj omejevalno, kot je treba. In da nehamo nenehno težiti k enakosti, saj smo v neto razpoložljivih dohodkih med najbolj egalitarnimi državami na svetu. To sicer ustvarja socialno kohezijo, vendar najbolj sposobnih posameznikov ne motivira na način, ki bi omogočal doseganje boljših rezultatov – in tudi ne vodi v razvoj.

Kot družba bi si morali bolj prizadevati za spodbujanje uspeha, rasti in razvoja. Prav je, da smo solidarna družba in pomislimo tudi na ranljive skupine, a hkrati bi morali postati bolj naklonjeni podjetništvu. S tem seveda nihče ne misli nenehnega pehanja za cilji na račun kakovosti življenja, ampak tudi na način, da spodbujamo ljudi, da delajo, kar imajo radi, da so za to dobro nagrajeni in da so davki dovolj razumni, da se nikomur niti ne da iskati optimizacij in odhajati v tujino. Naj ne zveni kot floskula, a če imaš rad, kar delaš, nisi nikoli »v službi«.

Seveda bodo vedno obstajala tudi taka delovna mesta, pri katerih je težko govoriti o ustvarjalnosti in ljubezni do dela, a če bomo imeli dovolj prvih, bo tudi v primeru slednjih lažje govoriti o dostojnem plačilu, kot da to vprašanje redno naslavlja politika s populističnimi bonbončki. V sedanji družbeni klimi in miselnosti pa se odločevalci, na primer, bojijo celo racionalne razprave o tem, kako v času krize morda ni najbolj smiselno in vzdržno uveljavljati rešitev, sprejetih pred njo v časih gospodarske rasti.

Zavedam se, da je politično in tudi sicer povsem nepopularno omenjati minimalno plačo in predloge za zamrznitev v času krize, pa vendar, tema je aktualna v času, ko velik del gospodarstva stoji, ko v veliko panogah odpuščajo in ko je velik del gospodarstva strah negotove prihodnosti. In tudi za to, da bi se na tem področju razprava premaknila v racionalno smer, bi bila nujna precejšnja sprememba miselnosti v družbi, ki pa se gotovo ne more zgoditi čez noč.

Kolumna Petre Juvančič, izvršne direktorice Združenja Manager, je bila v Delu objavljena 7. decembra.