V času, ko se veliko pogovarjamo o cepljenju proti covidu-19, sem se spomnila na besede menedžerja v zdravstvu, ki je že pred 20 leti dejal, da je pregledna urejenost čakalnih vrst v zdravstvu bolj ali manj stvar »navadnega excela«. Dve desetletji je dolga doba in glede na tehnološke preskoke v tem obdobju bi morali imeti dandanašnji čakalne dobe povsem pregledno digitalno urejene, vsak bolnik pa bi moral vedeti, kdaj in kje bo prišel za določen poseg na vrsto. Ob vsej tehnologiji, ki nam je na voljo, lahko rečemo, da je nezmožnost ureditve mnogo bolj povezana z voljo in sposobnostjo, da se nekaj dejansko uredi in predvsem tudi operativno izvede.

Podobno bi danes lahko rekli o našem pristopu k precepljenosti populacije proti covidu-19, ki bo pomembna z vidika našega postopnega premika k normalizaciji življenja. Glede na to, da že dobro leto živimo in delujemo v krču pandemije, bi moral biti naš najpomembnejši cilj doseganje čim hitrejše in čim večje precepljenosti populacije oziroma vsaj najbolj ranljivih skupin, za kar bi si morali prizadevati vsi na odgovornih položajih. Zelo ambiciozno so se tega lotili v Srbiji in Veliki Britaniji, po drugi strani pa seveda vemo, da je Slovenija del Evropske unije in s tem del sistema skupnega naročanja cepiv, pri čemer se je EU znova izkazala za nekoliko … okorelo gospo. A dobava cepiv je ena plat, druga pa je samo izvajanje cepljenja, da čim hitreje pokrijejo najbolj ranljive, torej starejše od 60 let, kronične bolnike, kritično zdravstveno infrastrukturo ter zaposlene v domovih za starejše. In da ne bi bilo anomalij, ko zdravi mladi pridejo na vrsto pred tistimi, ki bi cepivo mnogo bolj potrebovali. Zato bi morale biti izvedbeno stvari mnogo bolj sistematične, preglednejše in hitrejše.

To pa se ne more zgoditi brez jasnega načrta operativnega izvajanja s konkretnimi roki in odgovornimi osebami ter obenem odgovornega voditelja, ki zadeve koordinira tako, da se vsi elementi v kolesju premikajo v isto smer. Ko govorim o načrtu, ne mislim nacionalne strategije cepljenja, ki jo Slovenija ima in v kateri so v splošnem opredeljene osnove, kaj želimo. Manjka konkreten načrt operativnega izvajanja, ki bi natančno opredelil mrežo izvajalcev cepljenja, ki bi pripravili svoje baze podatkov o pacientih po prioriteti obravnave glede na starost in zdravstveno oziroma bolezensko stanje. Podobno kot so to na svojo lastno pobudo s svojo aplikacijo naredili v Kočevju. Nadalje bi morali z vsemi izvajalci opredeliti številčne cilje cepljenih na dan/teden glede na razpoložljiva cepiva. Seveda bi bila temu prilagojena distribucija in ne bi bilo odvečnih dilem, kako se je posamezen izvajalec s količino cepiv bolje znašel ali organiziral od drugega. Prav tako bi imeli jasen pregled, da bi bili najprej cepljeni res tisti, ki to kritično potrebujejo, in ne na primer tridesetletniki, ki si morda mislijo, da so kritična infrastruktura ali da jim cepljenje pripada, medtem ko številni starejši in kronični bolniki še danes čakajo.

Z vidika organizacije dela bi moralo biti dokaj preprosto: Slovenk in Slovencev je dva milijona, kar je, resnici na ljubo, komajda za kako mestno četrt katerega od večjih evropskih mest. Imamo kartico zdravstvenega zavarovanja in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ima vse potrebne podatke o zavarovancih, od imena do starosti, naslova, uporabe zdravil in morebitnih kroničnih bolezni. Imamo Nacionalni inštitut za javno zdravje, ki skrbi za sistem e-zdravstva. Naša zdravstvena infrastruktura je razvejena po vsej državi, imamo 59 zdravstvenih domov, 12 splošnih in sedem specializiranih bolnišnic. Naj ob tem dodam, da na primer v Veliki Britaniji cepljenje zagotavljajo tudi v okviru lekarniškega dela drogerij Boots in s tem pomagajo njihovemu javnemu zdravstvenemu sistemu NHS pri hitrejšem doseganju cilja precepljenosti. Slovenija doslej te modrosti, da bi mrežo cepljenja razširila vsaj na lekarne, ni zmogla niti pri cepljenju proti gripi.

Seveda ne gre brez sprotnega spremljanja rezultatov oziroma uresničevanja ciljev po fazah. Na podlagi operativnega načrta izvajanja bi moralo ministra za zdravje ter predsednika vlade vsak ponedeljek zjutraj na mizi pričakati poročilo koordinatorja o dogajanju na terenu. Iz njega bi se jasno videlo, kdo dela bolje, komu gre slabše, in temu lahko sledijo prilagoditve in popravki. Ne nazadnje pa tudi prevzemanje odgovornosti, ko rezultatov ni. Slovenija se mora izviti iz primeža miselnosti, da ni nikoli nihče za nič odgovoren, oziroma skrivanja za kolektivno (ne)odgovornostjo, ki ne prinaša posledic. Rezultatov pa praviloma tudi ne.

Kdor koli se je kadar koli ukvarjal s pripravo strategij in operativnih načrtov, pozna rek, da je cilj (precepljenost populacije v odstotkih) brez načrta (kako bomo to dosegli) samo želja (lepo bi bilo, če …). V nasprotju z uspešnimi podjetji, v katerih so strategije, taktike in načrti v genetskem zapisu vodenja in upravljanja za maksimiranje rezultata, imamo na državni ravni zelo radi pisanje strategij, ki največkrat ostanejo mrtva črka na papirju in ob vsakokratnih menjavah vlade pristanejo v predalu, medtem ko se dogajanje odvija stihijsko, neorganizirano in brez jasnega cilja, kam sploh gremo. Spomnimo se recimo intenzivnega ukvarjanja politike, strokovnjakov in medijev s strategijo razvoja Slovenije do leta 2030, ki jo je sprejela vlada Mira Cerarja konec leta 2017. Jo danes sploh še kdo omeni?

Kolumna Petre Juvančič, izvršne direktorice Združenja Manager, je bila 12. aprila 2021 objavljena v Delu.