Udarilo je močno. Z vso silo. Nas prizadelo. Nas ranilo. Nas zdramilo? Nas je pa tudi povezalo.

Sodni dan. Natanko teden dni je od dneva, za katerega so vremenoslovci napovedovali skorajda nemogoče. A kljub napovedim je prišlo tako silovito, z nesluteno močjo in obsežnostjo. Prišlo je nepredstavljivo, vse dokler nismo priča neusmiljenemu razdejanju, ki ga je pustilo za seboj, izjemnih stiskah ljudi, ki so ostali brez vsega, in nepopisne škode na vseh ravneh, ki jo bomo skušali popisati v naslednjih dneh, mesecih, …

Dan solidarnosti. Kaj naj z njim? Zdi se, kot da se je v tednu dni zgodilo vse. Skoraj vse. Želimo si, da bi jutri spet vse bilo, kot je bilo. Tisto, kar je bilo dobro, seveda. Radi bi tudi vse odgovore takoj, tudi kako izpeljati ponedeljkov Dan solidarnosti, za katerega se zdi, da je prinesel več zmede kot koristi. Morda. Vendarle se je zgodilo v enem tednu skoraj vse. Vmes tudi prenekatera resnična zgodba, ki bi, čakajoč na ponedeljek, dočakala bridek konec.

Resnične zgodbe ene noči. Eno takih so spisali tudi Mladen, Janez, Boštjan, Jože, Roman, … sodelavci. V podjetju, ki že skoraj 200 let stoji blizu reke. V kraju, katerega ljudi je tokratna povodenj močno prizadela. Čakati na vse prav, da ne bo narobe, bi lahko bilo usodno. Kljub prenekateremu dvomu, strahu, negotovosti, prvič v takšni situaciji…, so vedeli, da morajo tisti prav soustvariti in da bodo nemogoče zmogli le skupaj. V tistih urah je bilo premalo črpalk, ki bi lahko počrpale vso vodo. Voda se je neumorno dvigovala, nazadnje so merili centimetre do roba protipoplavnega zidu. Ker ni bilo dovolj črpalk, so jo naredili. Čez noč. Bolje v nekaj urah. Predelali so rezervni del pralnega stroja, ga prilagodili, da je lahko črpal mulj. Preprečili so kapljo čez rob!

Teden ima sedem dni. Marsikje to, žal, ni bilo mogoče. Zato je prav, da se vsi, ki lahko pomagamo, ozremo okoli sebe in to storimo. S ponedeljkom samim po sebi se ni preveč ukvarjati. Ker so tu še vsi drugi dnevi tedna. Predvsem pa so tu ljudje, ki naj bodo središče povezovanja. Sodelovanja. In gospodarstvo se je družbeno odgovorno nemudoma odzvalo. Brez navodil, pričakovanj ali zapovedi. Prepričana sem, da ga ni podjetja v Sloveniji, ki bi ne hotelo pomagati ob tej največji naravni nesreči v zgodovini Slovenije. A pomoč ima svojo največjo moč, ko se srcu pridruži tudi razum. Ko za skupno dobro delujemo ekipno. Takšen premik čez vse ovire imenujem SLOdelovanje.   

Pred tem je prej in za tem je potem. Hudo je danes živeti v tem, kar se nam je zgodilo, a je obenem lepo v družbi, kjer si med seboj pomagamo. Takrat dobimo vsi. Voda nam je odnesla mnogo preveč. Nam je pa razodela tudi resnične nesebične heroje. To so Sandi in številni njegovi kolegi gasilci, mnogobroj prostovoljcev, sodelavcev, prijateljev, znancev. Dajejo navdih in upanje. Tudi za čas potem, ko vode odtečejo, ko naj srčnost okrepi razumo. V sodelovanju na vseh ravneh družbe. V SLOdelovanju. Pa najsibodi to klic Robertom, Nikam, Urškam, Tiborjem, Janezom, Natašam, Iztokom, … Ne glede na to, kdo in kaj predstavlja večjo ali manjšo volilno bazo, desno ali levo, zgoraj ali spodaj. Ne vsak sam, ampak skupaj. Ne smemo pozabiti na to, kaj se je zgodilo, in samo Mi danes, mi jutri in mi vsi skupaj lahko dosežemo (ne)mogoče.

Ali zmoremoSLOdelovati? Da, in še enkrat da! Lahko? Nikakor. A to, da obstaja drugačen pogled na človeka - kot povezanega dela nečesa večjega in boljšega, kar mu daje resnično moč, da lahko v svetu, v katerem živi, (so)ustvarja trajne spremembe na bolje - čutim že dolgo. Od vselej. In sodelovanje vedno znova deluje. In vedno je. Z vsemi preizkušnjami vred.