'Trajnost je igra prihodnosti, na dolgi rok se vedno izplača!' je bil naslov e-dogodka, ki ga je 11. februarja organiziral Center poslovne odličnosti Ekonomske fakultete.

Med gosti je bila tudi Tanja Subotić Levanič, predsednica sekcije mladih managerjev pri ZM in direktorica korporativnih odnosov v Pivovarni Laško Union, ki je izpostavila, da se trajnost ne sestoji samo iz okoljske, ampak tudi iz ekonomske in družbene perspektive, ter poudarila, da je treba naslavljati vse tri perspektive, ne pa samo ene. Mojca Markizeti, vodja trajnostnega razvoja in regulative pri Iskraemecu, je pri tem opozorila, da pojma ekonomski vidik ne smemo zamenjevati s precej ožjim pojmom finančnega vidika. »Ekonomski vidik je odgovornost podjetja za standarde, ki obstajajo v industriji, za njen razvoj v pravo smer. Ekonomski vidik bi bil denimo naše lobiranje v državah Evropske unije, da se standardi trajnostnega razvoja uvedejo v zakonodajo.«

Izbruh korona krize je dal zagon trajnostnemu razvoju, je dejala Tanja Subotić Levanič, ki je trditev ponazorila s pregovorom »dokler ne poči, se ne skoči.« Hkrati je opozorila na pomanjkanje sodelovanja in povezovanja ter strukturiranega delovanja. Izpostavila je tudi, da mlajše generacije od podjetij pričakujejo vse več, in dodala, da raziskave kažejo, da več kot 90 odstotkov mladih meni, da zavzemanje za okolje za podjetja ni le priporočilo, ampak obveza. »Tudi zato, ampak ne samo zato, menim, da danes ni več vprašanje, ali se na trajnostno pot podati ali ne, ampak samo še, kako to storiti.«

Helena Schweiger, višja ekonomistka pri EBRD, je izpostavila še dejstvo, da so kapitalski trgi bolj optimistični glede prihodnjih dobičkov bolj zelenih podjetij. Slednja imajo namreč trenutno nižjo donosnost kapitala kot 'nezelena' podjetja, a jih trg vseeno vrednoti višje. »Vlagatelji dajejo prednost okoljski uspešnosti podjetij,« je zaključila.

»Trajnost ni nekaj ‘za zraven’, ko strategije in načrte pripravlja država,« je debato povzela Tanja Subotić Levanič in se pridružila misli Mojce Markizeti, ki je dejala, da se na področju trajnosti na ravni države ponekod dogaja veliko, »so pa področja, na katerih se že dvajset let trudimo za spremembo zakonodaje, denimo na področju odpadkov, ki so nočna mora velikih podjetij.«

Markizetijeva je razpravo zaključila s pomembno mislijo, da države ne smejo dopuščati, da podjetja, ki uresničujejo vse okoljske cilje, ne bi zmogla biti konkurenčna podjetjem, ki tega ne počnejo. Država mora torej vzpostaviti enaka pravila za vse.

Celotno razpravo si lahko ogledate na povezavi YouTube.

Povzeto po https://efnet.si/2021/02/prihodnost-je-trajnostna/.