Zgodba ljubljanskega Roga je zgodba o tem, kako namesto destinacije najboljših evropskih podjetnikov postajamo destinacija izgubljenih kvačkarjev.

Z nekoliko ciničnim nasmeškom sem, priznam, ob jutranji kavi bral poročila o odprtju Centra Rog. Sledili so komentarji o revnih protestnikih na ulici in bogati eliti s kozarci šampanjca v notranjosti. Podpredsednica državnega zbora se je celo spustila v debato o primernosti stroška odprave grafitov in druge škode, ki so jo povzročili protestniki, Rog pa označila za metastazo kapitalizma. Le kaj smo v očeh vrha države mi, managerji in managerke, če je javni zavod, domnevno vsem odprt kreativni prostor, kapitalistična metastaza?

Vendar je težko slediti tezi, da gre za razredni boj bogatih in revnih, saj so nenazadnje »revni« ta boj že zmagali – bogatih ljudi v Sloveniji ni. Dogajanje bolj spominja na bitko med uličnimi in salonskimi levičarji. Podobno kot oče in najstniška hči, ki se trmasto prepirata, pri čemer je obema jasno, da sta si v resnici zelo podobna, salonski levici vedno večje težave povzročajo lastni aktivisti. Nihče od udeležencev otvoritve Roga ni zagovarjal liberalne države, spodbudnega poslovnega okolja, manj intervencije države v gospodarstvo, razumne obdavčitve in naložb v infrastrukturo. Šokantno, tudi k povečanju sredstev za izobraževanje, raziskave in razvoj niso vzklikali. Ne, vsi so bili tam za isto stvar – za z javnim denarjem financirano kulturo v Rogu. Razlika med njimi je bila le v tem, da so eni pili v Rogu – salonska levica, drugi pa so zunaj vpili in na fasado barvali grafite – ulična levica. Njihov konflikt je v tem, čigav bo Rog.

Ni slabo, da Ljubljana očitno postaja (evropska) kulturna prestolnica. Kultura je nenazadnje pomemben del naše identitete. Pa vendar boli ugotovitev, da smo po Cukrarni dobili še Rog, obenem pa nismo naredili niti enega koraka k temu, da bi postali tudi (evropska) poslovna prestolnica. Nismo uredili delniških opcij, ustanovitev d.o.o.-ja  je še vedno hitrejša in cenejša v ameriškem Delawaru in v Angliji, nimamo vitke delniške družbe.

Namesto tega je novela Zakona o gospodarskih družbah predvidela, da overjeno soglasje lastnika nepremičnine za registracijo poslovnega naslova družbe ne sme biti starejši od 60 dni. V eri mobilnosti, hibridnih delovnih mest in želje delodajalcev in delavcev o nagrajevanju učinkovitosti, smo uvedli »štemplanje« in dali jasno vedeti, da je vrednota to, da pridno in ubogljivo sediš za svojo mizo. Bojim se, da je šlo še na slabše. Od sanj o povprečni dodani vrednosti na zaposlenega več kot 100.000 evrov, ki da jo bomo dosegli z zelenimi in digitalnimi delovnimi mesti, imamo kljub nasprotovanju delodajalcev nov zakon o delovnih razmerjih. Kakšne davke bomo plačevali naslednje leto in kaj bomo v zameno za to dobili, ne ve nihče. Predlogom enega solidarnega, drugega izrednega in tretjega začasnega davka niti ne uspemo več slediti. Država je za izgradnjo tretje osi zavrnila izdajo gradbenega dovoljenja, ki ga je predlagala sama. Še najbolj žalostno pa, zaznavam, ljudem počasi postaja vseeno.

Arogance, ki jo Slovenija kaže do lastnega gospodarstva, ne razumem. Iskreno sem verjel v to, da bi Slovenija s pametnimi zakonodajnimi ukrepi lahko postala vsaj regijsko središče. Očitno nima volje, želje in vizije, da ustvarja, gradi in bogati.

Nismo še sprejeli ali morda dojeli dejstva, da bomo morali za javno zdravstvo, socialne pravice in varnost biti bogati. Raje smo ubrali lažjo pot. Pot, po kateri smo prvim tujim kulturnikom v Rogu omogočili bivanje v stanovanju z razgledom na grad, zabrneli so tudi šiviljski stroji. Pot, po kateri kulturnikom omogočamo brezplačno bivanje v umetniških rezidencah v New Yorku, Londonu, Berlinu in na Dunaju. In pot, zaradi katere mladi podjetniki svoja podjetja raje ustanavljajo in gradijo v Delawaru in Londonu.