Konec aprila se končuje podaljšan rok za oddajo davčnih obračunov, kar močno skrbi številna podjetja, ki jim je lani z veliko truda uspelo premagati težavno leto. Zaradi ponesrečeno postavljenih pogojev za dodelitev pomoči ob izbruhu epidemije jih bo kar okoli 40 odstotkov moralo pomoč vrniti.

S tem se seveda postavlja vprašanje, kako učinkoviti so bili v resnici ukrepi za zmanjšanje posledic epidemije. Še večja težava pa je, da se prav v obdobju, ko bi podjetja morala načrtovati nov zagon po epidemiji, tudi zaradi nedosledno opredeljenih pomoči, povečuje število podjetij v težavah.

Problematična je predvsem ponesrečeno opredeljena omejitev, da so do pomoči iz osmih protikoronskih paketov ukrepov (PKP) upravičena podjetja, ki so jim prihodki upadli za več kot desetino, glede na leto 2019 (če podjetje v letu 2019 ni poslovalo, so bili določeni rezervni pogoji). Težava je v tem, da se ta omejitev ugotavlja za nazaj. Podjetje torej v času, ko zaprosi za pomoč, ne ve, ali bo izpolnjevalo vse pogoje.

Veliko nihanje aktivnosti

Povrhu vsega je bilo lansko leto skrajno nepredvidljivo. Veliko podjetij, recimo v turizmu in gostinstvu, od sredine marca do junija sploh ni smelo obratovati, poletna meseca sta bila večinoma nadpovprečna, nato pa je sledilo novo zaprtje. Podatki Sursa kažejo, da je bilo lani v Sloveniji kar 42 odstotkov manj prenočitev kot predlani, ob tem pa je bilo kar polovico prenočitev ustvarjenih zgolj v dveh mesecih.

Tudi v drugih delih gospodarstva so bila, še posebej v pomladanskem valu, velika nihanja. A mnogim podjetjem je uspelo delno ali v celoti nadomestiti izpad prihodkov bodisi s povečanim obsegom dela v času boljših razmer ali pa z iskanjem novih oziroma nadomestnih poslov. Toda to še ne pomeni, da podjetje zaradi učinkov ukrepov za omejitev epidemije ni bilo prizadeto. Dodatni posli, s katerimi so podjetja povečala prihodke, so povezani tudi z dodatnimi stroški.

Naš sogovornik, ki ne želi biti imenovan, opravlja več dejavnosti, med katerimi je tudi gostinski obrat s prenočitvenimi zmogljivostmi. V turistično-gostinskem delu poslovanja je utrpel okoli 35-odstotni upad prihodkov in v času omejitev (od sredine marca do konca maja ter od sredine oktobra do konca leta) nekaj manj kot dve tretjini zaposlenih napotil na čakanje.

Preostala tretjina je zagotavljala obratovanje gostinskega obrata v okviru omejitev, torej pripravo hrane za osebni prevzem in dostavo na dom. Preostale dejavnosti sogovornika so bile manj prizadete, ob tem pa mu je v okviru ene uspelo opazno povečati obseg poslov.

Novi posli ne pokrivajo izpada

Skupaj z novimi posli mu je uspelo lani ustvariti podobne prihodke od prodaje kot predlani. Toda ta rast je seveda precej povečala stroške poslovanja. Bolj jasno povedano, v gostinskem delu so stroški dela ostali nespremenjeni, ker je bilo dve tretjini zaposlenih v času omejitev na čakanju in jih podjetje ni odpustilo, v preostalih delih pa so se stroški povečali vzporedno z rastjo prihodkov.

Uspeh podjetja je bil lani slabši kot predlani in prejeta pomoč za čakanje na delo je le delno nadomestila povečane stroške poslovanja. Vrnitev pomoči ne pomeni zgolj, da je podjetje lani poslovalo z izgubo, ampak ga potiska v resne finančne težave. Podjetje bo namreč moralo pri banki najeti obsežno posojilo, da bo lahko vrnilo pomoč, ki znaša približno desetino prihodkov družbe. Seveda so s tem zastali tudi načrti širitve poslovanja.

Opisani primer je bolj nazoren, ker ima podjetje več dejavnosti, toda z enakimi izzivi se srečujejo tudi podjetja, ki jim je lani poslovna aktivnost zaradi epidemije močno nihala. Tudi če jim je uspelo nadomestiti velik del izpada prihodkov, je bilo to povezano z višjimi stroški poslovanja. Vračanje pomoči zdaj v veliko primerih resno ogroža njihovo finančno stabilnost in načrte poslovanja.

Najbolj problematično je vračanje pomoči, ki so bile dodeljene z namenom ohranjanja delovnih mest.

Po podatkih zavoda za zaposlovanje mora pomoč vrniti več kot 1200 podjetij v skupnem znesku več kot osem milijonov evrov. V podatkih so zajeti zgolj delodajalci, ki niso izpolnjevali pogojev, se pravi, da so njihovi prihodki upadli za manj kot desetino. Še nekaj več kot sto delodajalcev je vrnilo dobra dva milijona evrov pomoči, ker so ob izplačilu božičnic v skladu z akti podjetja nagradili tudi poslovodstvo. A vse to je le manjši del pomoči, ki jih bodo morala vrniti podjetja. Februarska anketa GZS kaže, da bo moralo prejeto pomoč vrniti kar 39 odstotkov podjetij.

Težava je tudi, da se pogoji za dodelitev pomoči v resnici ugotavljajo za nazaj. Veliko podjetij bi zmanjšalo število zaposlenih, če bi vedela, da bodo morala vračati pomoč. S tem bi se seveda bistveno spremenila statistika trga dela.

Rešitev v vsebinski obravnavi

Vračanje pomoči bo na eni strani močno zavrlo načrte prizadetih podjetij, kar pomeni tudi počasnejše okrevanje prizadetih dejavnosti. Povrhu vsega pa slaba opredelitev pogojev za dodelitev pomoči tudi vpliva na počasnejše odpiranje dejavnosti. Ker je tudi letos veliko dejavnosti omejenih že od začetka leta, marsikatero storitveno podjetje odlaša z odprtjem v delu, kjer bi to lahko naredilo. To se vidi tudi ob zdajšnjem odpiranju gostinskih teras, kjer veliko gostincev še ne bo začelo delati, dokler ne bo omogočena nemotena aktivnost brez strahu pred ponovnim zaprtjem.

Ključno vprašanje je seveda, kako rešiti nastalo zagato. Vlada naj bi sicer pripravljala določene rešitve, ki pa bodo usmerjene predvsem v daljše obdobje vračanja in jamstva za posojila, ki jih bodo morala najeti podjetja, da bodo pomoč lahko vrnila. A to pomeni, da bodo podjetja, ki morajo vrniti pomoč, še nekaj let poslovala pod vplivom posledic epidemije.

Boljša rešitev bi bila, da se izpostavljenost epidemiji pri podjetjih, ki so jim lani prihodki upadli za manj kot desetino, pogleda vsebinsko. Če uspe podjetju dokazati, da je v posameznem obdobju zaradi posledic epidemije moralo omejiti del ali celotno dejavnost, bi bilo ne glede na določila lahko oproščeno vračila pomoči. Prvi filter bi lahko bil že, da se pogleda poslovanje po posameznih obdobjih, recimo v pomladanskem valu epidemije. Ker vsa podjetja vsak mesec ali pa vsaj na četrt leta poročajo finančni upravi o poslovanju, to ne bi smelo biti večji izziv.

Vir: Delo