Na lestvici Globalnega indeksa konkurenčnosti talentov (GTCI) se je Slovenija ves čas gibala med 25. in 28 mestom, kar kaže na to, da je njen položaj ostal bolj ali manj enak. Močna točka Slovenije je, da je malo področij, kjer je šibka. Po kakovosti življenja ima privlačen imidž, bi pa lahko na njem še več delali. Po drugi strani ima Slovenija takšen davčni in socialni sistem, da je drago pripeljati ljudi v državo.

Ima dober izobraževalni sistem, ampak tukaj malo zvoni alarm. Tako kot drugod po svetu, bi vsi radi študirali management in družbene vede, nihče pa ne bi študiral inženirstva, naravoslovnih ved, tehniških stvari. In to bo Slovenija potrebovala. Ne sme se graditi samo na zelo dobrih univerzah, temveč tudi na zelo dobrem poklicnem izobraževanju, po meri 21. stoletja, iz katerega izhajajo zelo dobri tehniški inženirji, koderji, medicinski tehniki ipd. Tudi to dela okolje privlačno, pomaga rasti ter omogoča višje plače. Če ne moreš rasti, si ne moreš privoščiti višjih plač.

Eden od najpomembnejših vidikov, ki ga meri indeks je to, kako tesno je sodelovanje med državnimi institucijami, poslovno skupnostjo in izobraževalnimi institucijami. Vsak zase ne more spremeniti nič, zato potrebujemo zelo tesno sodelovanje vseh. Kjer Sloveniji ne gre prav dobro je odnos med poslovnim okoljem in državnimi institucijami.  Če pogledam številke za Slovenijo, tega sodelovanja pravzaprav nimate. Po statistikah ima Slovenija enega izmed 10 najslabših rezultatov glede sodelovanja gospodarstva in države. In se še slabša zaradi strahov o korupciji. Razen tega nič ne štrli ven kot razločevalna prednost, ki bi delala Slovenijo privlačno in konkurenčnejšo. Tukaj je področje velikih izboljšav in rešitev, o katerih bom spregovoril na Managerskem kongresu 2018.

dr. Paul A. L. Evans, zaslužni profesor na INSEAD fakulteti in ustanovni direktor Globalnega indeksa konkurenčnosti talentov